Bolnišnica

Noah in Natasha sta prikorakala skozi vhodna vrata in se napotila proti oddelku, kjer so delali teste. Sam pri sebi se je namuznil. To se je slišalo tako... Znastveno, pa pravzaprav ni bilo nič takšnega. Že kar nekaj časa je čakal na ta trenutek. Test... Ta usodni test, ki bo pokazal resnico. Ali je on oče ali ni. To je bil pravzaprav trenutek, ki bi mu lahko spremenil življenje, a s tem se ni preveč ubadal. Bil je, milo rečeno, na trnih. Sploh ko sta vstopila v prostorno čakalnico. Pogledi vseh ljudi so se v trenutku preusmerili nanju. Ženske so ga opazovale s pogledom, ki je govoril: kako-si-drzneš?, iz moških pogledov pa je velo razumevanje in sočustvovanje. A Noah se na to ni kaj prida oziral, pokazal je proti prostim sedežem in se obrnil proti Natashi. "Torej, pojdiva tjale..." Tam sta se usedla in Noahu se je dozdevalo, da je tudi Natasha nekoliko živčna. Ni več zdržal tega, iz žepa je potegnil mobilni telefon in začel pisati novo sporočilo. Hej... Ugani, kje sem? V bolnišnici. Z N bova naredila test... Imaš kaj časa? Veliko bi mi pomenilo, če bi prišla... xoxo Pritisnil je na gumb pošlji in sporočilo je odpotovalo proti Annyi. Vrsta pred njima je bila kar dolga, zato se je obrnil k Natashi. "Kako se počutiš?" je nekoliko zaskrbljeno vprašal, potem pa bi sam sebe najraje udaril. Vprašanje res ni bilo na mestu... A česa drugega se pač ni spomnil, in ni več prenesel moreče tišine med njima.

[ Natasha, Annya? ]

Ležala je doma na postelji, ravno sveže stuširana. Z rokami si je belo kremo za telo razmazala že po celem telesu in pustila da se ji upije, lase pa si je tudi že posušila. Mirna glasba je prihajala iz njenega predvajalnika in zaljubljena si je včasih s palcem šinila skozi ustnice, kot bi hotela še enkrat prikrasti si Noahov poljub. In ko je že razmišljala o njem, ji je zazvonil telefon. Po melodiji je lahko vedela, da je prejela SMS in gola je zlezla s postelje, da bi iz poličke pri omari vzela v roke mobitel in pregledala kdo jo pogreša. Ko je zagledala Noahovo ime na zaslonu je skorajda zavriskala. Ampak vsebina sporočila ni bila tako prijetna. Že res, da jo je hotel imeti ob sebi poleg Natashe in tega se Annya ni branila. Ampak ko bo tudi sama poleg, ko bosta v roku ene ure izvedela rezultate. Najboljši laboratoriji so omogočili skrajšanje čakalne vrste, namreč v drugih bolnišnicah se na rezultate čaka tudi do enega tedna. Hitro je pritisnila tipko za odgovori in prsti so pričeli pritiskati tipke katere so v mobitel poslale informacije za vsebino. 'Samo oblečem se in prihitim tja. Če bo vse po sreči sem tam že čez pol ure' je napisala potem pa poslala. Skoraj stekla je k omari in poskušala najti nekaj primernega. "Črne hlače, bel puhast pulover, črna jakna in beli lakasti škornji. Hm, ja to bi šlo", si je govorila na glas in iz omare vrgla vse našteto razen škornjev. Seveda ni smela pozabiti na spodnje perilo. V naglici se je oblekla in si najprej celo narobe obrnila pulover. V torbico je pospravila mobitel in nekaj osnovnih reči. Skoraj prevrnila je mizico z ličilo ko je nekaj ustvarila z črno barvico, belim senčilom in maskaro. Še namazala se je z lip glosom in lase počesala na prečo. Topotala je po stopnicah in potem ugotovila, da nima prevoza. "Lucy, Lucy! Je Mario doma?", se je zadrla proti služkinji katera je odkimala. Zato je Annya samo stekla do garderobe s čevlji in iz njih povlekla bele lakaste škornje. "Reci mu, da znam vozit prav?", ji je pomignila in iz police pri vratih vzela ključe z obeskom globusa. Vedela je, da so to ključi od Acure, režiserjevega najbolj priljubljenega avta, katerega je čuval kot zlato. "Zadavil me bo, ampak bo vsaj vredno. Sploh pa ta avto je za vozit", je rekla na glas, sama sebi za v spodbudo. Avto je bilo lahko odkleniti ampak ko se je znašla v nekakšni vesolski ladji, je samo debelo pobuljila. "Šmentana reč, kaj pa je zdaj to?", se je zadrla in potem nekako le vžgala avtomobil. Presenetil jo je zvok, kot bi nekdo rjovel.
Po cesti so je gledali, kot bi bila nora. Baba v takem avtomobilu. Ampak bil je hiter in tam je bila v trenutku. Še sama se ni zavedla kdaj se je znašla pred Noahom. "Tu sem!", je naznanila in ga umirjeno poljubila. Še dobro da se ni zavedal kakšno dirko je izvajala nedolgo nazaj.

Noah se je počutil rahlo nelagodno. Opazil je mariskateri pogled žensk v čakalnici na sebi. Odkašljal se je. Tudi Natasha mu ni bila ravno v pomoč. Kot otopela je sedela ob njem in strmela v tla. A najbrž je to zanjo težko... Sam pri sebi je zavzdihnil. Navsezadnje je bilo težko tudi zanj. Najbrž sta od daleč izgledala kot dva kupčka nesreče. A tako je bilo vendar najbolje za oba. Bosta vsaj vedela, pri čem sta. Njegov pogled je pritegnila Acura, ki jo je opazil skozi okno. Noter je sedela svetlolaska, in Noah je sam pri sebi pomislil, da mora biti dobra voznica. Nenadoma se je zavedel, da bi to lahko bila Annya. Nejeverno se je zazrl nazaj skozi okno, a v tistem je avtmobil že izginil. Sam pri sebi je odgnal takšne misli. Pogled je usmeril na uro, ki se je premikala po polžje počasi. Nenadoma je njegov pogled pritegnila Annya, ki je planila v ordinacijo. Vrnil ji je poljub in jo rahlo stisnil k sebi. "Ne veš, koliko mi to pomeni..." je zamrmral in se zakopal v njene lase, potem pa se previdno usedel nazaj in Annyi pomignil, naj se mu pridruži. Pogled je spet usmeril na uro. Sam pri sebi je pomislil, da se tu križata njegova prihodnost in preteklost. Annya na eni in Natasha na drugi strani... Spet je globok vdih stresel njegovo telo.