Blue Bar

Ava je naglo stopila iz avtobusa in pogledala na uro. Bilo je še minutko do dogovorjenega časa, do Blue bara pa je imela še nekaj minut hoda. Nekako ji je vedno upelo zamuditi avtobus, tudi če se je, tako kot tokrat, dobila z osebo, ki ji je res veliko pomenila. Že zdavnaj je prišla do ugotovitve, da je življenje verjetno res veliko lažje, če imaš svoj avto. Na pločniku je strmela v rdečo luč, ki je vztrajno svetila in živčno udarjala z nogo ob tla. Končno se je prižgala zelena luč in Ava je pohitela čez cesto. Spet je pogledala na uro. Je že zamujala. Pospešila je korak in si olajšano oddahnila ob pogledu na neonski napis Blue bar. Vstopila je in se razgledala po prostoru. Sem je zahajala bolj poredko, a vseeno je vedela, kako dobre tople napitke strežejo. Prostor je bil zelo napolnjen in dvomila je, da bo našla prosto mizo, če Samanthe še ni tam. Tedaj pa jo je zagledala. Oziroma njene nezgrešljive svetle kodre. Nasmehnila se je in se odpravila k njej. Še vedno z nasmehom na usith je pozdravila svojo sestrično: "Hej, Sam. Oprosti za zmaudo." Pogledala je na uro in se nasmehnila. Zamujala je le 5 minut in vedela je, da Samantha ne bo jezna. "Sicer pa, kako si kaj? Se je s tabo zgodilo kaj novega, od najinega zadnjega pogovora včeraj?" Zasmejala se je. Samantha je bila ena izmed tistih oseb, s katerimi se je odlično ujela. Družinske vezi verjetno niso imele nič pri tem. Čeprav je svojo sestrično spoznala šele v Orange Countyju, sta postali zelo dobri prijateljici in v njeni družbi je bila vedno povsem sproščena.

Imela je dovolj časa, da je lahko mirno sedla za mizo, ter se razgledala po polnem kafiču. Njeni vitki prsti so tiho bobnali po mizici, sama pa se je nadvse veselila ponovnega srečanjo z Avo kakor vedno. Prostor se je vedno bolj polnil in Samantha niti ni kaj dosti gledala več na veliko uro, temveč je le pridno čakala. Dobro je vedela kako drastično zamujanje ima v krvi sama in drugi zamudnikom ni nikoli razumela. Prej je bila ponosna sama nase, da ji je enkrat na 50 srečanj uspelo priti pravočasno. Ko pa so se vrata kafiča odprla in je zagledala vstopiti Avo z njenimi temnimi lasmi, ki so bili čisto nasprotje njenih svetlih kodrov je pri priči vstala od mize. »Ava,« se je zasmejala nazaj v pozdrav, ter zamahnila z roko glede zamude. »Verjemi, jaz sem še hujša. Imam postavljenih že kar nekaj rekordov v zamujanju, tako da se je danes zares zgodil čudež, da semm točna. Vedno se tik pred dogovorjenim časom z nečim zamotim in pozabim na čas, četudi samo za nekaj minut,« je zavzdihnila, ter sedla za mizo nasproti sestrične. »Saj veš v teh, hm, 15 urah se je zgodil cel kup stvari. Postala sem mis sveta, jedla suši in skočila s padalom,« je v šali naštevala, nato pa skomignila z rameni. »Saj veš, moje dolgočasno življenje gre dalje. Potrebujem malce več divjega razvedrila in vedno bolj se navdušujem nad adrenalinskimi dogodivščinami,« je nato odvrnila z bolj resnim tonom. »Pa ti? Se svet še vedno vrti v isti smeri ali ga je v teh nekaj uricah kdo zavrtel in ti zamajal tla pod nogami?« se je namuznila in pomignila natakarici, da bosta naročili.