Sprehodna pot

Zunaj je bilo lepo popoldne. Jesensko listje je ležalo po tleh, in Noah ge je med hojo brcal. Bil je namenjen na sprehod, saj se mu je zdelo brezveze zapraviti takšen dan doma. S sabo je imel fotoaparat, in od časa do časa je posnel kakšno fotografijo. To je bil eden izmed redkih konjičkov, ki jih je imel. Odpravil se je po stopnicah navzgor in se prepustil razmišljanju. Že od otroštva je rad fotografiral, še posebej stvari v njihovi precej starinsko opremljeni hiši. Fotografije so mu odlično uspevale že takrat, a nerad jih je s kom delil. Bile so del njega, in občutek, ko je nek trenutek ujel in ga za vedno ohranil na fotografiji je bil super.
Počasi je hodil po stopnicah. Kar naenkrat se je ustavil in se usedel. Ni bilo veliko ljudi, zato je fotografiral le okolico. Kmalu se je naveličal in pospravil je fotoaparat. Nastavil je obraz soncu, ki ga je nežno grelo s svojimi žarki. Tako je kar nekaj časa sedel, nenadoma pa je v daljavi zaslišal korake, ki so ga predramili. Odprl je svoje temne oči in opazil, da se mu bliža zaenkrat precej oddaljena postava. Napel je oči, a ni mogel razločiti osebe. Zato je le mirno obsedel in počakal, da se oseba približa. Opazil je valovanje njenih dolgih las v vetru, a še zmeraj ni bil povsem prepričan, če žensko pozna. Nenadoma je osebo prepoznal. To je bila vendar Annya, dekle, ki mu je bilo na nek način všeč. In odkar sta se pogovorila in mu je zabičala, da mora najprej rešiti svoje probleme, je trdo delal na tem. A kaj, ko ni nikjer bilo Natashe. A je že imel natančno premišljen ves govor, ki ji ga bo povedal. Vstal je in se na široko nasmehnil Annyi, in ob tem razkril vrsto ravnih, belih zob. "Hej!" jo je pozdravil in zamikalo ga je, da bi jo fotografiral. A misel je pregnal kot nadležno muho.

[ Annya ]

Tiho si je mrmrala umirjeno pesem, ko ji je ta sproti polnila ušesa in jo pripravila k razmišljanju. Ni slišala šelestenja rjavih in rdečih listov, ki so prekrili zeleno travo. Ni slišala svojih korakov, ki so si utirali pot više po stopnicah, čeprav je gledala kam stopa. Roke je držala tesno v žepih, kajti kljub septembru jo je zeblo. In to povsem razumljivo, saj so bili meseci v tem letu mrzli in neprizanesljivi do Orange Countya. Ponavadi naj bi tu sijalo sonce in temperatura naj bi se ogrela čez 25 stopin celzija. Očitno je Annya s svojim prihodom prinesla še ruski hlad. Na nek način je bila tega vesela, vsaj ni morala prenašati takih drastičnih sprememb in lažje se je navajala na tiste najbolj vroče dni, ki so čakali, da se povzpnejo z jutrom v vsem svojem sijaju.
Ko je tako mirno stopala, ne da bi se zmenila za zunanjost je malce pozabila, da bi svoj pogled lahko dvignila. In ko ga je, je pred sabo uzrla znan obraz in tisti pogled, ki ji je znal v trenutku zmešati glavo. Vendar se je temu uprla in upira se še zdaj, zavezana k temu, da tokrat ne bo zamočila. Iztaknila si je slušalko iz ušesa, ravno ko se ji je Noah nasmehnil. "Hej tudi tebi!", je prijazno odzdravila nazaj in sedla poleg njega. "Saj te ne moti kajne?", se je ljubko zaslišalo njeno vprašanje a nekako nanj ni pričakovala odgovora. Naslonila je glavo na njegovo ramo, čisto prijateljsko in se zazrla v njegov aparat. "Očitno mi ni potrebno spraševati kaj delaš tu", je zamomljala in mu iz rok nežno povlekla aparat. Ogledala si ga je z vseh strani in se zasmejala. "Odličen je. Očitno rad fotografiraš, da si si kupil nekaj ... Precej dragega?". Pogledala ga je izpod čela in čakala na njegov odgovor. Kljub temu, da sta se pogosto sestajala - dokler seveda ni izvedela, da ima za sabo precej dolgo zgodbo - so bile kakšne stvari še vedno skrite. Zato vprašanj nikoli ni zmanjkalo. Le občasno je nad njiju legla tišina, ko sta preprosto zrla v drug drugega in se komaj opazno smehljala. "Precej mrzlo danes kajne?", je zinila in se tako spomnila tistega pregovora, da naj bi tisti, kateremu si všeč, veliko govoril o vremenu. Predvsem takrat, kadar je potrebno začeti pogovor ali prekiniti tišino. Vprašanje je bilo le, če ta pregovor pozna tudi Noah.

Noah je popolnoma sproščen sedel in pustil Annyi, da je naslonila glavo na njegovo ramo. Občutek, ki ga je ob tem obšel, je bil tako prijeten, da bi najraje kar sedel tam in počel nič. Lahko bi stokrat preklel Natasho, saj je predstavljala oviro med njima. A vendar se je prav dobro zavedal, da je bil tudi sam prekleto neumen. Tako zelo... Zavzdihnil je, in iz težkih misli ga je predramil Annyin glas. Podal ji je fotoaparat in se nasmehnil. "Ah, tole? Res je bilo drago, a je bilo tudi vredno." Za trenutek je pomišljal, potem pa hitro obrnil gumb, da so se na zaslonu fotoaparata pokazale fotografije. "Poglej..." je rekel Annyi in se ji spet nasmehnil. Ni vedel, zakaj je to storil. Annya je bila prva oseba, ki ji je pokazal svoje fotografije. Bilo so njegove, nekaj osebnega. Ampak bil je pripravljeni jih deliti z njo. A nekje v sebi je trepetal pred njeno kritiko.
"Mrzlo? Če mene vprašaš, niti ne. Jaz bi temu rekel precej sveže." je povedal in se nasmehnil. Ni še bilo tako mrzlo, kot je znalo biti. Okrog 10°C, bi presodil. A Noah je spadal med odpornejše, in mraz mu ni prišel do živega. Sploh ne, če je imel ob sebi osebo, ki ga je grela. Previdno se je ozrl proti Annyi in ji še bolj previdno iz obraza popravil nekaj lasi, ki so ležali tam. Čisto prijateljska kretnja, je prepričeval sam sebe, a vendar je nekako čutil, da je bilo v njegovi drobni kretnji skrito nekaj več.

"Že res, če imaš to rad. Jaz recimo ljubim knjige in jih imam doma na tone, pa čeprav si jih lahko sposodim v knjižnjici", je ponosno odgovorila in sunkovito sledila njegovi hitri potezi, ter svoj pogled usmerila na zaslon fotoparata. Prijela je njegovo roko in s pomočjo njegovega prsta počasi premikala slike naprej, počasi in z užitkom. Že pri prvi je lahko opazila sled dobrega fotoaparata in izurjenega Noahovega očesa. "Moram povedati po resnici?", je spet vprašala z retoričnim vprašanjem in se mu nasmehnila. "Čudovite so. Res da mi slike niso predstavljale pravega zanimanja, ampak te so izjemne. Sploh to mi je všeč, da neko stvar bolj poudariš ampak še vseeno druge ne izgubijo svojega sijaja". Z nenamerno iskrico v očeh ga je pogledala in se mu nasmehnila. "In če imaš pomisleke ... Jaz nikoli ne lažem". Skoraj šepnila mu je zadnji stavek, saj je bila nekako omamljena od kratkega dotika, ko je umaknil njene lase z obraza. Da ne bi kazala kakršnega koli znaka očaranosti, se je raje posvetila svojemu odgovoru na njegove besede. "Uh, sveže. Potem naj te povabim v St. Petersburg. Mogoče si boš potem premislil". Z ramo ga je narahlo dregnila in se zasmejala a ob nič kaj prijetni ponovni tišini, jo je zmrazilo. Odmaknila se je stran od njega, tako da se njeno telo ni naslanjalo na njegovo in pogledala tla. "Kako je pri tebi? Natasha in to...", je iskreno ušlo iz njenih ust in ko je bilo že prepozno, ji je postalo žal, da je sploh vprašala. "Mislim, si že poskušal karkoli urediti?", je potem nadaljevala in spet dvignila pogled. Ni bila srečna glede tega, da njeno srce ne bije v normalnem ritmu, kadar je z njim. Če se zaljubi, bo spet trpela. Res si je želela, da bi pozabil na Natasho, saj je nekako slutila, da ga nanjo obvezuje samo še misel, da je tista deklica njegova.

Noah se je nasmehnil. "Nikoli ne lažeš? To si bom vsekakor zapomnil." Njena pohvala mu je pomenila več kot karkoli. In tu je bil še tisti občutek, ko je držala roko na njegovi... Njegovo telo so preplavili mravljinci, in to prijetni.
Poslušal jo je in se nasmehnil. Dobro je vedel, da bi šel tja, če bi ona tako želela. A pravzaprav niti ni moglo biti tako hudo. Namuznil se je ob misli, da je še hujše. Popolnoma se je izgubil v svojih misli in nenaden Annyin odmik je občutil kot hladen tuš. Vzravnal se je in ugasnil fotoaparat, ki ga je držal v rokah.
"Natasha?" je rekel in pustil, da je beseda obvisela v zraku. "Odkar sva se pogovarjala, sem skušal navezati stik z njo. A nekako se me izogiba." Namrščil se je, saj mu to ni bilo prav nič všeč. "Ampak ne bo se me izogibala za vedno. Uredil bom to... Za naju." je povedal in ne da bi se zavedal kaj počne, položil Annyi roko čez ramena in jo potegnil bližje k sebi. Bila je tako popolna, in tako je pristajala obliki njegovega telesa... Nežno je prijel njeno roko in jo nalahno stisnil. V zraku je začutil nekaj, česar ni znal opisati z besedami, a bilo je nekaj posebnega in to je čudil le ob njej. Zakaj je moralo biti vse tako težko? Zavzdihnil je.

Zasmejala se je njegovi prikupni izjavi in pokimala. "Le zapomni si. Naj pa te opomnim še glede tega, da zelo redko odpuščam". Malce zbodljivo ga je pogledala a potem na svoj obraz spet vrnila nasmešek. Zazrla se je okoli sebe. Bila sta popolnoma sama, bil je tak dan, da so se redki podali na to pot. In ravno danes sta se oba z Noahom odločila, da bosta onadva ta norca, ki bosta nasprotovala vsem drugim, ki bodo tičali doma, na toplem s čajem v roki. "Smešno... "je zamomljala, čeprav Noahu verjetno ni bilo nič jasno. "Ravno danes se srečava tu, na tem kraju, kjer ob takem času in vremenu ni ravno obiskan. Drugače bi razmišljala, če bi se srečala v kakšnem baru ... Kakor sem rekla, deluje mi smešno". Odločila se je, da mu objasni svoje besede vendar so se ji zdele tisti trenutek popolnoma nesmiselne. A razblinile so se v nič, ko je omenil Natasho. "Če se te izogiba, zakaj ji potem ne pustiš, da gre svojo pot in ti nadaljuješ svojo, brez nje, z ... S kakšnim drugim dekletom". Obotavljivo ga je pogledala, saj je bilo dovolj opazno, da svojega stavka ni končala kot je nameravala. Vendar si ni premislila zato, ker se je bala njegove reakcije, temveč zato, ker je imela v glavi še vedno tisto zaporo za vse zveze. Zato tisto nadaljevanje stavka res ni pristajalo k ostalim besedam. Še sama se ni zavedla kdaj se je spet znašla čisto poleg njega, stisnjena v njegov prsni koš. Tako trdno jo je držal in tako blizu je bila, da bi lahko poslušala bitje njegovega srca, če bi svoje uho le naslonila na njegov debel pulover. Ni želela prekiniti tega trenutka, ko se je Noah končno le za nekaj odločil, ko je končno nekaj storil. Vedno, oziroma vsaj od takrat ko ga je Annya poznala, je omahoval. In ko je zavzdihnil je razumela, da premišljuje o vsem skupaj. Rahlo se je nasmehnila, na nek način vesela, da mu ni vseeno. Svojo roko je ovila okoli njegovega hrbta in umirjeno dihala. "Besede, ki pomenijo tebe in mene skupaj so veliko lepše, kadar si ti zraven", je šepnila in dvignila svoj obraz više, da bi lahko videla njegovega. "Ne misli, da te nimam rada ker sem te zavrnila. Problem je le v tem, da ne želim biti razočarana. Ko boš prepričan o vsem, da res hočeš mene in ne Natashe ... Takrat bom vedela da naju lahko označim z besedo midva. In ko se spomnim tvojih besedi, da misliš o tisti punčki od Natashe, da je mogoče celo tvoja ... Res je težko že govoriti o tem, zato si ne predstavljam kako težko ti je. Lahko ti pomagam in ti stojim ob strani ampak le ko boš vedel katero sploh hočeš." Razgovorila se je, ampak bilo ji je lažje. Z malce otožnimi očmi je gledala v njegove s popolnoma bistimi mislimi a s popolnoma zmedenimi željami.

Noah se je ves čas rahlo smehljal. Ko je debata padla na Natasho, se je zresnil in se zazrl v Annyine jasne oči. "Veš... Veliko sem razmišljal o tem. In ugotovil, da je bilo to, kar sem počel v preteklih mesecih, grozno narobe..." Bil je s poročeno žensko in tega ni moglo nič zanikati. Edino, kar mu je preostalo, je bilo obžalovanje. "Ampak, kot sem že rekel, sem res veliko razmišljal. In nato sem spoznal še tebe in..." Kljub temu, da je preostanek besed obvisel v zraku, je bilo jasno, kaj je želel reči. Annya je bila tako drugačna od Natashe. V njej je bilo toliko vsega, in nikoli jima ni zmanjkalo tem za pogovor. "In hočem tebe, ne njo. Ker si ti tista, ki ji imam toliko za povedati... In zadnje čase sem se vedno pogosteje ujel, da ko sem slišal kaj zanimivega, in sem pomislil: To moram povedati Annyi..." Utihnil je, a le za trenutek. Res ni bil navajen govoriti takšnih stvari, govoriti o svojih občutkih, a vednar je to moral storiti. Nekaj ga je sililo naprej. "In ti si tista. Tvoje oči... Vidim vsako jutro, ko se zbudim." Potem raje ni nadaljeval. Zdelo se mu je preveč osladno, saj je že ta del bil takšen, kot bi ga vzeli iz kakšne pocukrane nadaljevanke. A nadaljeval je. "In tudi če je dekletce moja hčerka, se bom potrudil in poskrbel zanjo. In veliko mi pomeni to, da boš stala ob meni. Ker te imam rad..." Zmedeno je utihnil. Tako veliko priznanje, kot je bilo to... Noah ga ni dal še nikomur. Dvignil je roko in nežno pobožal Annyo po licu. Njegova dlan je zdrsela po popolni obliki njenega obraza in nasmehnil se je. "Rad te imam." je ponovil.

Z veliko žlico pozornosti je zajemala njegove besede, sploh tiste, ko je priznaval svoje napake. "Včasih sem bila tistega počutja, ko bi te najraje klofnila vsakič, ko bi pomislil nanjo. Pa sem se spomnila, da nisi samo ti kriv. Če ne bi bila Natasha tako nezvesta svojemu možu, potem se to ne bi zgodilo.". Zmajala je z glavo a potem pokimala. "In potem si spoznal mene, ter ugotovil, da pri meni ne bo šlo tako zlahka ..." . Spet ga je pogledala, s tistim prodornim pogledom modrine in ga pobožala po licu. "Prestala sem veliko Noah. Želim biti srečna", mu je priznala in tako zlila svoje besede z njegovimi. "To moram povedati Annyi... hm, potem pa le povej", se je zasmejala a se zresnila. Želela je, da pove svoje do konca, da ji prične popolnoma zaupati. A vendar ga je nekaj ustavilo in Annya se je odločila, da nadaljuje sama. "In vsako jutro, ko se jaz zbudim in spijem skodelico kave, takoj pomislim na tisto najino prvo srečanje, ko sva se zaletela v kavarni. In ko je tista kava letela po tleh, midva pa sva se borila za edini prazen stol". Gledala ga je povsem mirno, z občudovanjem v očeh, ker sta govorila o čustvih. Ampak ko je tema spet zašla na morebitno Noahovo hčerko, ga je spet pobožala po licu. "Verjemi, lahko sem odlična mačeha. Če ti bo kdaj Natasha sploh priznala, da je tvoja. Glede tega moraš zahtevati test, drugače te bo vedno morilo in mene tudi", mu je z odločnim glasom zabičala potem pa za trenutek utihnila. "Я тебя люблю", je po rusko zazvenelo iz njenih ust in mu kasneje razložila. "Ljubim te". Približala se je njegovemu obrazu a ni storila ničesar. Želela si ga je poljubiti a se je sredi vsega ustavila.

Noah je popolnoma pozorno poslušal Annyo. Vsa čustva je znala tako dobro ubesediti, da je lahko samo mirno zrl vanjo. "Da, test. To bom vsekakor zahteval." je rekel in prikimal. Potem pa je vso pozornost usmeril na Annyo. Bila sta samo onadva. In bil je le tisti trenutek, ko sta bila sama, daleč proč od ljudi. Opazoval je njene popolne modre oči. Spreleteli so ga mravljici, ko je izrekla tiste besede, ki se jih je sam vedno prej izogibal, a bile so popolne za ta trenutek. In spoznal je, da jo ima preveč rad. "Ljubim te..." je ponovil, tiho, preizkušal je zven besed. Bile so mu všeč, in zdele so se mu popolne zanjo. "Ljubim te!" je zaklical, glasneje, in se nasmehnil. Po dolgih letih se je počutil tako srečnega, da bi lahko objel ves svet. Opazoval je njen obraz, ki je bil čisto blizu. Rahlo je nagnil svoj obraz, in se ji zazrl v oči. Njegove dokaj temne oči so treščile ob njene, popolnoma modre. In takrat je preprosto začutil, kaj mora storiti. Bilo je tako spontano, tako naravno, in sodilo je v tisti trenutek. Počasi se ji je približal in jo nežno poljubil. Njene ustnice so bile tako mehke, in Noah jih je okušal počasi in previdno, ob tem pa ji je zrl v oči. Še z drugo roko jo je objel, potem pa se umaknil in jo zadržal v objemu. Ni bil prepričan, če je bilo to, kar je storil, prav, a ni mu bilo žal, da je to storil. Sam je menil, da je izbral popolni trenutek za njun prvi poljub, a kdo ve, kaj bo rekla ona. In ni hotel hiteti, ne tokrat.

"Me veseli, da poslušaš moje nasvete" je zamomljala iskreno nato pa se prepustila občutku nežnosti. Bilo je nekako razumljivo, da oba razmišljata enako, da sta oba v transu, ki sta ga izvajala oba za drug drugega. Bilo je magično, sedeti tam poleg njega in ga gledati v temno rjave oči, ki so se zlivali v barvo las. Nasmehnila se je temu, ko ji je rekel da jo ljubi. Ni mu ravno verjela, ampak ko se je pričel dreti sredi gozda je obnemela. Takrat je razumela, da jo ima res rad. "Alo, ne deri se no", ga je poskušala utišati, ampak še preden bi lahko svoj stavek nadaljevala, jo je poljubil. Nežno in nedolžno, kot da bi se bal poškodovati dragocen porcelan. Popolnoma se je prepustila njegovemu objemu, poljubu, ki se je iz trenutka v trenutek razvijal v bolj popolnega, bolj vročega. Ni se mu upirala saj si je morala priznati, da je uživala. "Mm... Noah...", ga je prekinila za trenutek in se zasmejala. "Zelo mi je žal, ampak zebe me v zadnjico", je povedala in se presedla k njemu v naročje. "No ja, zdaj je boljše. In mislim, da imam nekaj za dokončati". Tokrat je ona poljubila njega, strastno. Ovila mu je roke okoli vratu in ko so se njune ustnice spojale, je drhtela po celem telesu. "Je kdaj Natasha počela to? Ker te je imela resnično rada?", ga je zbodla potem pa spet poljubila in mrzle dlani vtaknila pod njegov debel pulover.

[[Čist brez idej ]]

Skoraj presenečeno se je nasmehnil, ko se mu je presedla v naročje. Vrnil ji je poljub. Bila je tako popolna, in tako očarljiva... Kar nekaj časa sta se tako poljubljala in Noah je srečno objemal dekle v svojem naročju. Nenadoma je Annya omenila Natasho in Noah se je namrščil. "Veš, da me ni imela iskreno rada. Bil sem le njena zabava za prosti čas..." je pripomnil, potem pa se je nasmehnil Annyi. "Ampak me imaš ti resnično rada?" je vprašal in se spet zazrl v njene modre oči. Vedel je, da ga ima, a bilo je tako lepo slišati potrdilo. Noah se je namuznil. Vtaknila je mrzle roke pod njegov pulover in ob dotiku so ga spet spreleteli mravljinci. "Te zebe?" jo je vprašal in jo zaskrbljeno pogledal. "Če želiš, lahko greva kam na toplo." je previdno predlagal, potem pa jo nežno poljubil. Razmišljal je o primernem prostoru, ali vsaj najbližjem, a ni se mogel domisliti ničesar primernega. Pregnal je misli in se popolnoma posvetil Annyi. Bila je tu, z njim. In to je bilo najbolj važno. Objel jo je in jo stisnil k sebi. Zakopal je svoj obraz v njene mehke lase in vdihnil njihov vonj. Vtisnil si ga je v spomin, za vsak slučaj, in da ga ne bi pozabil. Potem se je rahlo odmaknil. Počakal je njen odgovor.

"Seveda da vem. Kljub temu da je moja prijateljica lahko nehinavsko priznam, da zna biti precej velika ... psica". Namršila se je a vendarle je povedala le resnico. Želela si je po drugi strani tudi to, da se Natasha poboljša in začne uživati svoje življenje z možem in hčerko, katera v najboljšem primeru ni Noahove krvi. Vendar se je za Noaha še vseeno bala. Ena napačna poteza, pa je spet lahko v Natashinem naročju. Z rokami je zlezla višje, tako da mu je že skorajda slekla pulover, potem pa roke spet spustila nižje, k robu njegovih hlač. "Topel si", mu je šepnila na uho in ga poljubila na lice potem pa se spet umaknila z obrazom stran, tako da sta se lahko pogovarjala. "Sem ti rekla da nikoli ne lažem. In jaz te nimam samo rada, jaz te obožujem".
Prikimala je njegovemu vprašanju. "Pravzaprav res. Čeprav ti sevaš tu svoj ogenj, me še vseeno zebe". Nenavadno je bilo, da jo tu zebe, medtem ko so v St. Petersburgu mislili, da jih je doletelo poletje z desetimi stopinjami celzija. Skomignila je in premislila. "Ne želim iti s teboj v kakšen bar. Tako ne bi smela sedeti v tvojem naročju in ne bi te smela željno poljubljati. No, mislim reči ... lahko bi te ampak vsi bi me gledali kot bi padla z Marsa. Raje bi te imela zase. Pa čeprav tu na mrzlem". Spet mu je brez dlake na jeziku priznala kaj si misli, medtem ko jo je on stisnil k sebi. Bila sta že tako stisnjena, da je lahko občutila pritisk na svojih prsih vsakič ko je vdihnil. To jo je vznemirjalo. Posledično je z očmi švigala sem in tja in z dlanmi grebla pod njegovim puloverjem. Počasi se mu je približala z ustnicami in ga že skoraj poljubila, ko se je nagajivo umaknila. "Delaš me noro", je zamomljala in uresničila svojo željo po ponovnem poljubu. Občutek ko sta se njuna jezika prepletala je bil čudovit.

Noah je objel Annyo. "Pozabi na vse... Zdaj sva samo jaz in ti." Nasmehnil se je in izgovoril besedo, ki je že tako dolgo ni uporabil, da je skoraj pozabil njen zven. "Midva." Poslušal je njene besede in se nasmehnil. "Seveda sem topel, če me greje ljubezen..." Namuznil se je in se sam sebi čudil. Od kdaj je bil on tako romantičen? Sam sebe ni prepoznal, in to mu je bilo všeč. Naveličan je že bil podobe razvajenega bogataša, v katerega ga je oblačila okolica.
Vrnil je objem Annyi, in jo močno stisnil k sebi. Zdaj, ko jo je imel ob sebi, je ni več želel izpustiti iz rok. Bila je tako popolna... "Delam te noro?" je ponovil in se namuznil. "Kaj bi torej rekla, če bi naredil tole..." Sklonil se je in jo začel nežno poljubljati po vratu. Čeprav je trdila, da jo zebe, je bil njen vrat še zmeraj tako topel in Noah se kar ni mogel odlepiti od nje. "Vem, kaj bova storila..." je zašepetal in njegova topla sapa je ogrela njeno uho. "Pojdiva k meni domov. Takoj zdaj." Nasmehnil se je in počasi vstal ter jo stisnil v objem. "Saj je čisto blizu. Da te ne bo več tako zeblo..." Ni se mogel upreti želji po poljubu, zato jo je stisnil k sebi in jo še bolj strastno poljubil. Pravzaprav je tudi ona delala norega njega, norega od ljubezni. Komaj je čakal, da bosta prišla k njemu domov. Prijel jo je čez rame in odhitela sta čez stopnice...

[ Začneš tam? ]