Tristan's && Alanna's House

Ura je bila tam okoli 5, ko se je Tristan vrnil iz službe. Nič kaj energičen, kvečjemu izmučen od dneva, je odklenil vrata in jih zaloputnil za sabo, da je dal vedeti da je doma. Lenobno si je sezul čevlje in vrgel ključe na omarico ter zabrisal jakno proti obešalniku a se ni obesila temveč je padla na tla, a se mu res ni ljubilo skalnjati. Takoj je odšel v kuhinjo in odprl hladilnik. To je bil že njegov obred, ko je prišel domov iz službe. Napravil je par požirkov coca-cole nato pa pogledal v dnevno sobo in zagledal Alanno. "Doma sm" je zamrmral in stopil do nje ter jo poljubil na vrat nato pa nekaj časa slonel na njeni rami in gledal proti televiziji. "Joj, spet te tvoje nadaljevanke?" je zavzdihnil in se nasmehnil. "Nekaj si bom pripravil za jest, boš?" se je nato umaknil in bil že napoten proti kuhinji.

Alanna je sedela na zofi in nepremično gledala v ekran. Imela je dopoldansko službo, tako da je praktično celo popoldne preždela pred televizijo. Zaslišala je škripanje vrat, kar je pomenilo, da se je njen fant vrnil domov. Še vedno se ni zganila in komaj slišno ga je ogovorila v pozdrav. ''Mhm.''Sicer je bila malce lačna, kar je bil onekaj popolnoma običajnega za nosečo žensko, vnedar pa ni hotela v Tristanu vzbujati dvomov, zato je njegovo ponudbo odklonila. Jedla je pred dobro uro, mogoče si bo šla malce pozneje kaj pripravit. Ni bila čisto prepričana, da je bil Tristan res v službi, ker ga je že večkrat videla na drugem mestu, kot bi moral biti, vendar pa ga ni hotela sedaj še moriti s tem. Vstala je in se odpravila v kopalnico. Zaklenila se je vanjo, sedla na straniščno školjko in se nežno dotaknila svojega trebuha.V glavi so ji razbijala mnoga vprašanja. Kdo je oče?Kaj bo, ko bo za otroka izvedel Tristan?Jo bo spodil in zasovražil? Naenkrat je na svojem licu začutila veliko, debelo solzo. Vse to jo je tako ganilo, da je nehote zajokala. Sedela je na školjki in zrla v svoj trebuh. Kmalu se njene skrivnosti ne bo dalo več skriti in tistega dne se je na smrt bala. Veljala je za trmasto in odločno žensko, vendar pa jo je tisto bitjece, ki raste v njej, popolnoma pomililo, kot da bi bila čisto druga oseba.

"Tudi prav" je skomignil z rameni in odšel nazaj v kuhinjo. Če ona ni lačna jaz sem, si je mislil. Zopet je napravil nekaj požirkov coca-cole, nato pa si pripravil sendvič. Kaj drugega pa si skoraj ni znal pripraviti. Ni bil ravno ljubitelj kuhanja, niti ni veliko kuhal. Zato so ženske. je vedno rekel in večkrat prosil Alanno, da mu kaj skuha. S krožnikom na katerem je bil sendvič in pločevinko piva v roki je odšel do dnevne sobe in videl, da je Alanna nekam izginila. Pomislil je, da je verjetno v kopalnici. Udobno se je namestil in lačno ugriznil v sendvič ter si usta splaknil s požirkom hladnega piva. To ti je užitek. je zadovoljno pomislil in preklopil na športni kanal. A kmalu mu je postalo že malce čudno, da Alanne toliko dolgo ni. Danes je bila nekam čudna, ponavadi se je vedno drugače odvilo, ko je prišel domov. Krožnik je položil na mizico in vstal. "Alanna?" se je zadrl in počakal a, ker odziva ni bilo je odšel do kopalnice in potrkal na vrata. "Alanna, si notri?"

Zaslišala je glas, ki je klical njeno ime. Obrisala si je solzo in poskušala s čimbolj normalnim glasom odgovoriti:''Ja notri sem. Pridem takoj.'' Pred njim pa res ni hotela izpasti jokavo dekle. Popravila si je make-up in se počasi odpravila iz kopalnice. Odšla je v kuhinjo in odprla hladilnik. Nič primernega ni bilo, zato ga je spet zaprla in se namestila na kavč. ''Torej, kako je bilo v službi?''je dejala s nekoliko hripavim glasom. Upala je, da Tristan tega ni opazil, ter ga vprašujoče pogledala. Njena služba je bila več kot naporna za nosečnico, vendar pa si nosečniškega dopusta ni mogla privoščiti. Za otroka še nihče ni vedel in želela je, da bo ostalo tako še dolgo. Imeli so mnogo strank, ki so jo gledale postrani in se večinoma postavljale v vrsto k drugemu dekletu, ki je bilo za pultom poleg nje. Vedno jih je prezirala in jih gledala s sovraštvom, tisti dan pa jih ni mogla.
Spet je buljila v televizijski ekran in kot vkopana sedela na kavču. Tako je bilo vse dneve. Ko sta se vrnila iz službe sta nekaj pojedla in se ugnezdila na kavču ali na postelji. Počasi ji je začelo že presedati, a je vedela, da nima prav velike izbire.

"Okej" je zaklical nazaj, ko mu je odgovorila in se odpravil nazaj v dnevno sobo k svojemu sendviču in televiziji. Vase je spravljal zadnji grižljal, ko se je zraven njega usedla Alanna. Krožnik je odložil na mizico in pograbil pločevinko. "V redu" je odvrnil in jo malce čudno pogledal. Zdelo se mu je, da je nekaj narobe a ni spraševal. "Pri tebi?" je nato vprašal in čutil neko napetost med njima. Potem je nastala tišina in oba sta kot vkopirana buljila v televizijo. Tristan je naredil nekaj požirkov piva nato pa pogledal Alanno. Vedno je hotel stvari priti do dna in tudi tokrat. "Ok. Kaj je narobe?" je vprašal in jo resno pogledal. Ni jima bilo v navado, da sta takole buljila v televizor brez, da bi karkoli rekla, čeprav sta ponavadi po službi nekaj pojedla nato pa preostanek večera preživela pred televizorjem ali pa v postelji. Zadnje dni pa se je nekaj spremenilo in Tristanu to prav nič ni ugajalo.

Njene oči so vztrajno ostajale prilepljene na televizijo, njene misli pa jim niso sledile. Imela je toliko skrbi in stvari v glavi, da se skoraj ni videla več iz tega ven. Predramile so jo besede Tristana, ki je sedel poleg nje:''Nič ni narobe, samo malce sem utrujena od tega dela. Danes je bilo malce naporno'', je dejala in mu hkrati odgovorila na njegovo vprašanje. Vse skupaj je bila ena velika laž. Zagotovo ni bila utrujena in tudi v službi vsekakor ni bilo naporno. Imela je drugačen razlog za njen resen in poklapan izraz na obrazu. Ni se hotela več vrniti v resničnost, želela je ostati v sanjah, kjer je imela srečno družino z otrokom na poti. Brez drog in bedne službe, ki ji je dajala vse manj denarja za veliko več truda. Bilo ji je vsega dovolj in če ne bi bilo njenega otroka, bi zagotovo že obupala nad svojim življenjem.
''In kaj misliš početi danes?''je prekinila tišino z vprašanjem. Sovražila je trenutke tišine, ko pa je vedela, da jima po glavi rojijo mnoga vprašanja. Za trenutek jo je zamikalo, da bi mu povedala za otroka in bi ga s tem utišala in zadušila vsa njegova moreča vprašanja,vendar pa si je kmalu premislila.

"Aha" je zmedeno zamrmral Tristan. Ni ji čisto verjel, da je bila le naporna služba. Na njeno vprašanje je skomignil. "Nevem." je dodal. "Lahko se ga greva zadet. Dobro robo sem dobil" je predlagal. "Boš videla, potem ne bo več utrujenosti od naporne službe" se je zasmejal Tristan. Kdaj pa kdaj sta si privoščila prepovedane substance, pravzaprav je bil Tristan nekoč celo močno odvisen od njih pa se mu je uspelo rešiti a vseeno ne čisto. Vseeno pa se ga je kdaj pa kdaj še zadel ali kaj podobnega, le toliko, da se je sprostil. "Ha? Kaj praviš?" je radovedno v pričakovanju odgovora gledal vanjo in jo počasi pobožal po stegnu.

''Am...vbistvu se raje ne bi. Ne vem kaj mi, kot da bi se mi vse zagravžalo'', je poskušala biti čimbolj prepričljiva. Ne sme ga narediti preveč sumničavega, ker mu bo potem prisiljena povedati resnico, kar pa je bila v njenem primeru zadnja rešitev. Najprej se je hotela sploh prepričati kdo je oče in vse te stvari, kasneje...Kasneje pa bi mu mogoče povedala, ali pa bi pobegnila z otrokom. Ni še videla, kakšen je Tristan ko se razjezi, vendar pa ga je dovolj poznala, da je vedela, da ni ravno zaželjeno izkoriščati njegove živce.
''Nič ne pravim. ''Je dodala in ga pogledala. Njegovo roko je počasi umaknila z njenega stegna in se ponovno zazrla v televizor. Nastala je smrtna tišina in bilo je prav grozeče.