Alanna je sedela na zofi in nepremično gledala v ekran. Imela je dopoldansko službo, tako da je praktično celo popoldne preždela pred televizijo. Zaslišala je škripanje vrat, kar je pomenilo, da se je njen fant vrnil domov. Še vedno se ni zganila in komaj slišno ga je ogovorila v pozdrav. ''Mhm.''Sicer je bila malce lačna, kar je bil onekaj popolnoma običajnega za nosečo žensko, vnedar pa ni hotela v Tristanu vzbujati dvomov, zato je njegovo ponudbo odklonila. Jedla je pred dobro uro, mogoče si bo šla malce pozneje kaj pripravit. Ni bila čisto prepričana, da je bil Tristan res v službi, ker ga je že večkrat videla na drugem mestu, kot bi moral biti, vendar pa ga ni hotela sedaj še moriti s tem. Vstala je in se odpravila v kopalnico. Zaklenila se je vanjo, sedla na straniščno školjko in se nežno dotaknila svojega trebuha.V glavi so ji razbijala mnoga vprašanja. Kdo je oče?Kaj bo, ko bo za otroka izvedel Tristan?Jo bo spodil in zasovražil? Naenkrat je na svojem licu začutila veliko, debelo solzo. Vse to jo je tako ganilo, da je nehote zajokala. Sedela je na školjki in zrla v svoj trebuh. Kmalu se njene skrivnosti ne bo dalo več skriti in tistega dne se je na smrt bala. Veljala je za trmasto in odločno žensko, vendar pa jo je tisto bitjece, ki raste v njej, popolnoma pomililo, kot da bi bila čisto druga oseba.