Nočni bar Iccon

Toliko časa že ni šla ven, da bi lahko rekli, da živi samo še za službo in za poležavanje v stanovanju. Odkar dela v vrtcu kot vzgojiteljica se domov vedno vrača izmozgana, namreč čez cel dan samo teka za otroci in jih miri in četudi ji je delo še tako všeč, ne more prekoračiti količine energije, ki jo ima. Dejansko se domov vedno komaj privleče se na hitro stušira, potem pa skorajda pade v posteljo in takoj zaspi, ampak danes je imela po dolgem tednu mučenja zopet prost dan, zato je bila trdno odločena, da ga bo izkoristila v svoj prid. Zjutraj se je odpravila na dolg sprehod, potem pa se lotila generalnega čiščenja stanovanja, kar bi marsikomu šlo v nos, ampak ne njej. Občutek živeti v lepo pospravljenem stanovanju je bil fantastičen, pa četudi ni bil opremljen po zadnji modi, njeno pohištvo je bilo namreč že precej staro in razmajano, ampak ker si ni mogla privoščiti boljšega, je bilo tudi to v redu. Lepo in jasno popoldne se je počasi prevešalo v večer, ki pa ga je Ash nameravala izkoristiti za zabavo, no, ne ravno za zabavo, ampak nekaj uric preživetih v kakšnem lokalu bi ji koristilo. Zadnje čase se ni preveč družila s prijatelji in to je opazila pri sebi, vedno manj se je šalila, stvari je jemala na povsem drugačen, resnejši način kot poprej in to jo je počasi že jezilo. Sedaj res ni bil čas za odraščanje, dejansko je izgubila otroštvo, zato bi lahko vsaj mladostno obdobje malo podaljšala in se ne zresnila in odrastla tako hitro. Če že ne v notranjosti, pa zunaj. si je rekla in iz omare potegnila črne hlače na korenček in lepo črno majčko, ki se je odlično skladala z vsemi kosi oblačil, ki jih je Ash že spravila nase. Okrog vratu si je ovila siv šal, na noge pa, presenetljivo, nataknila čevlje z visoko peto, ki se jih je poslužila zelo redko. Svojo podobo je zagledala v ogledalu in izgledala je popolnoma spremenjena, vzgojiteljica se je v nekaj trenutkih prelevila v zapeljivko, ampak še kar ni bila popolnoma zadovoljna. Lase, ki so ji lahko padali preko ramen, si je tesno spela v čop, kar jo je naredilo nekoliko stožjo, ampak vseeno zelo privlačno. Takole urejena je izgledala tudi nekoliko mlajša, čeprav še zdaleč ni bila stara, namreč štela je komaj triindvajset let. Počasi se je sprehodila iz stanovanjskega bloka, kjer je bilo med drugimi tudi njeno domovanje in se s taksijem, ki je kot nalašč, stal ravno nekaj metrov proč, odpeljala do nočnega bara, ki ni bil pretirano oddaljen. Kaj kmalu sta prispela, v roko mu je stisnila nekaj drobiža, potem pa izstopila in hitro odstopicljala do vhoda v bar. Ni bil pretirano nabit, kar ji je popolnoma ustrezalo, zato se je nekoliko bolj sproščeno odpravila do šanka in si naročila martini, ki zagotovo ni bil stalno na njenem meniju. Privoščila si ga je redkokdaj, namreč ni bil ravno poceni, vsaj za njen žep ne, ampak samo ob redkih in posebnih priložnostih. Nekaj metrov proč je opazila mladeniča, ki je podobno kot ona, slonel ob šanku, in odločila se je, da se mu bo pridružila. "Hej, saj je prosto tule, ne?" je vprašala in s prstom nakazala proti barskem stolčku, poleg njegovega in se, brez da bi počakala na odgovor, skobacala nanj. "Samevaš ... ali samo čakaš koga?" je še spregovorila, namreč družba bi ji v tem trenutku prišla resnično prav.

(Noah)

Noah je tistega dne kot vedno bil zaprt doma. Ni videl razloga, da bi odšel ven. Vsaj ne pametnega razloga. Tako je preprosto bil doma in sedel za svojim računalnikom, ki je bil priklopljen na internet. Saj pravzaprav ni bilo kaj bolj zanimivega, a vsaj čas je hitreje minil.
Zvečer pa mu je prekipelo. Oblekel si je sprane kavbojke, majico, čez to pa jopo in se odpravil ven. Nekaj časa je hodil po hladnem večernem zraku, da bi si zbistril misli, potem pa se je ustavil pred nočnim barom. Velik napis je oznanjal, da so ga poimenovali Iccon. Pravzaprav je bil že večkrat tu, zato se ni obotavljal z vstopom. Res so bile njihove pijače nekaj posebnega. Na plesišču je bilo nekaj ljudi, on pa se je odpravil k pultu in naročil koktajl. Privlačna natakarica se mu je na široko nasmehnila, a dal ji je vedeti, da ga ne zanima. Naslonjen na pult je čakal, da mu prinesejo naročeno, ko je nenadoma k njemu pristopilo neko dekle in se meni nič, tebi nič usedla na stol poleg njegovega. On se je udobneje namestil na svojem in se ji nasmehnil. "Pravzaprav je prosto." je povedal in se ji še bolj na široko nasmehnil ter s tem pokazal vrsto belih, ravnih zob. Potem jo je pazljivo poslušal in odkimal. "Samevam, a očitno ne več." Zasmejal se je, v tistem pa mu je natakarica dostavila koktajl. Pokimal ji je in v roke prijel koktajl. Nekaj trenutkov se je igral s kozarcem, potem pa ga je vzignil in naredil požirek. Odložil ga je na mizo poleg sebe in se spet posvetil dekletu poleg sebe. "Sicer pa, Noah." je pojasnil in ji podal roko. Nežno jo je stresel in se ji spet nasmehnil.

Odkrito povedano je pričakovala, da bo vsak čaz iz toaletnih prostorov pricapljal kdo, ki je bil tisti trenutek z njim, ampak očitno ni bilo tako. Podobno kot ona, je bil tudi on sam, zato je bila trdno odločena, da je on tisti, ki ji bo delal družbo, vsaj še nekaj trenutkov. Koristilo bi ji, če bi se po dolgem času nazaj vklopila v družbo, postala tista stara Ash, ki je vsak prosti čas izkoristila za zabavo, ne pa za počitek. Ampak dejansko je ob dvajsetih otrokih, na katere je vsak dan budno pozila, porabila vso energijo, rada se je namreč pretirano vživela v vlogo nadomestne matere. Le kdo bi jo razumel so bile besede njenih sodelavk, ko se je vneto igrala z otroci, jim brala pravljice, ampak njej je bilo to dejansko všeč, pa tudi varovanci so jo zato imeli raje. Ampak sedaj ni bil čas za premišljevanje o delu, končno se je spravila ven iz svojega majhnega stanovanja, pa še to le iz tega razloga, ker je imela prost dan, ki ga sprva ni nameravala izkoristiti na tak način. "Aha, super." se je zasmejala in se zagugala na barskem stolčku, potem pa odložila kozarec martinija, v katerem je plavala oliva, in se raje posvetila moškemu, ki je sedel poleg nje. Podal ji je roko, ji jo nežno stisnil in tudi ona je vrnila prijem. "Lepo te je spoznati, Noah. Ashlee Bradford." je na hitro izgovorila svoje celotno ime, namreč tega je bila že od nekdaj navajena, četudi je vedno izpadlo še kako uradno. Kazalo je, da bo večer še zabaven, sploh če ga bo preživela v njegovi družbi, za kar ni bilo niti najmanjšega dvoma. Noah ji je postal všeč, zlahka bi se z njim pogovarjala cel večer, le če bi ji na pamet padla kakšna zanimiva tema. No, pa dajmo. si je rekla ter razmislila o čem bi lahko debatirala. "Torej, kako si?" je začela s tistim splošnim vprašanjem, ki je bil del skoraj vsakega vljudnega pogovora, potem pa brez da bi počakala na odgovor vprašala še naslednje. "S čim se ukvarjaš?"

(sorry, ker si čaku tako dolgo.)

"Tudi tebe je lepo spoznati, Ashlee Bradford." je rekel Noah in se ji na široko nasmehnil. Njeno ime, še posebej pa priimek, sta se mu zdela nenavadno znana, a nekako ni mogel ugotoviti, od kod. Morda pa se mu je samo zdelo. Kakorkoli že, odvrnil je te misli in ji odgovoril. "Jaz sem zmeraj boljše." Namuznil se je in popil nekaj svoje pijače, potem pa se obrnil nazaj k Ashlee. "Pa ti?" je vprašal in se ji zazrl v oči. Ko je zaslišal njeno drugo vprašanje, ki je dokaj hitro sledilo prvemu, se je namuznil. "Sem forenzik." je povedal. Zavedal se je, da je bil to dokaj redek poklic, in ravno zato ga je Noah tudi izbral. Nekaj je bilo na tem, kar ga je privlačilo... In običajno ni imel toliko dela, kar je bilo še bolje. "Kaj pa si ti po poklicu?" je vrnil vprašanje dekletu poleg sebe in nekako domneval, da je nekaj splošnega. A ne, da bi to mislil na slab način. Izgledala je zelo prijazna, dobrosrčna in velikodušna. Nekaj z otroki? Je domneval, in počakal, da bi Ashlee potrdila ali ovrgla njegove domneve.
Postavila mu je nekaj splošnih vprašanj, zato se je namuznil in se odločil, da bo tudi on vprašal nekaj splošnega. "In s čim se ukvarjaš v prostem času?" je vprašal in se namuznil. Pravzaprav sta zvenela kot dva mladostnika, ki se prvič pogovarjata. "S kod si?" je vprašal in se radovedno zazrl vanjo.

Opazila je, kako je postal in se kar nekoliko zamislil ob omembi njenega imena, ampak ni dobro vedela zakaj, konec koncev se njeno ime le ni nikoli pojavljalo v javnosti, da bi mu lahko bilo znano. Bila je le navadna vzgojiteljica, katerih delo po mnenju drugih ni bilo pomembno in vredno omembe širši javnosti. Ampak po drugi strani so bile ravno vzgojiteljice tiste, ki so pripravljale otroke na malo šolo in jih učile tiste stvari, za katere je staršem primanjkovalo časa, le da se tisti, ki otrok nimajo in jih niti ne zanimajo, tega ne zavedajo. Tako kot tudi tega, da so za vse kar se zgodi, odgovorne one, kar je pogosto lahko problematično, vendar Ash se je na to že navadila. Že kar nekaj let je vzgojiteljica in v tem času so se ji otroci še posebej priljubili, mogoče celo nekoliko preveč, namreč razmišlja tudi o tem, da bi si ustvarila družino, četudi zveza med njo in Nathanom ni ravno bleščeča in hvale vredna. "Mah, ne morem reči, da slabo. Ampak sedaj, ko sem v družbi, se spreminja počutje spreminja občutno na bolje." mu je odgovorila in srknila požirek martinija, potem pa lepo okrašen kozarec položila nazaj na točilno mizo. Takoj, ko ji je uspel odgovoriti na zastavljeno vprašanje je obstala, v očeh pa so se ji zasvetile iskrice. Tudi sama si je namreč kot majhna deklica želela postati forenzik, čeprav za to ni bilo niti najmanjših možnosti. Zavedala se je njihovega trdega in napornega dela, velike odgovornosti, pa tudi izredno natančni morajo biti. Sama temu verjetno nikakor ne bi bila kos, ne bi prenesla stika s trupli, namreč konec koncev se med njimi najdejo tudi otroška, kar pa bi jo po vsej verjetnosti popolnoma spravilo s tira. Sama se verjetno ni zavedala, da ga gleda z občudovanjem, on pa je to gotovo opazil. On je bil forenzik, ona pa samo navadna vzgojiteljica in prvič v življenju se je svojega poklica le malo sramovala. Verjetno bi na prvi pogled ocenili, da je še študentka, ampak žal je Ash, zaradi družinskih težav, to obdobje kar preskočila in se zaposlila. "Vzgojiteljica v vrtcu." je vsaj na videz ponosno rekla, delo ji je bilo resnično všeč, četudi ni bilo tako častno, pa tudi zaslužek ni bil ravno bajen. Vsekakor pa je na delo odhajala z veseljem in se tako domov tudi vračala. "Huh, zaradi službe mi ostane precej malo prostega časa. Če pa že, ga ponavadi izkoristim zase, saj veš, sprehodi v naravno in podobno." je odrastlo odgovorila, no pa saj je dejansko bila odrastla. Ni se več zabavala veliko, tudi zunaj, v družbi se preživela vse manj časa, vse več pa v službi, kar ji je velikokrat oponašal tudi Nathaniel, ki se je ravno iz tega razloga začel vedno bolj zatekati v nočne klube in oprezati za drugimi ženskami. "Laguna Beach, precej lepa okolica, vem ja. Super mi je, čeprav me skoraj nikoli ni doma, da bi lahko uživala ob razgledu, ki se mi ponuja. Ampak dobro, že občutek, da živim tam je sijajen."
"Kaj pa ti?" je na hitro vrnila vprašanje in mu pomežiknila. Pričakovala je, da je njegovo življenje precej pestro in zato tudi opis naj ne bi bil kratek, ali pač?

Noah je z zanimanjem opazoval Ashlee. Vzgojiteljica v vrtcu? Tega ravno ni pričakoval, a ni se zato tako čudil. Ženska nasproti njega je nanj naredila vtis. Pa ne kar tako, ampak ko je govorila o svojem delu, je to počela tako zavzeto, popolnoma zbrano in z užitkom. Navsezadnje... Delo ni moglo biti tako slabo. A ne, da bi on vedel. Pravzaprav ni nikoli bil v vrtcu. Vse svoje otroštvo je preživel doma. Tako ni nikoli okusil vsakdana v vrtcu, ki je moral biti zanimiv. Navsezadnje; dnevi z vrstniki, ko lahko le mirno uživaš v družbi privlačnih vzgojiteljic... Namuznil se je sam pri sebi. To je moralo res biti nekaj posebnega. In vedno bo obžaloval, da sam ni nikoli imel te priložnosti. Ampak ravno zato je bil toliko bolj odločen, da bodo njegovi otroci hodili v vrtec. Misli so se za trenutek obrnile proti Annyi. Nasmešek mu je spreletel obraz, potem pa se je obrnil k sogovornici. Pri omembi svojega poklica je opazil v njenih očeh nekakšen lesk. Sam pri sebi je pomislil, da je to še ena izmed tistih, ki jim je njegov poklic predstavljal nikoli uresničene otroške sanje. A vendar ta poklic ni bil tako lahek, kot se je zdelo. Le s svojo jekleno voljo mu je uspelo, da se je nekako prebil skozi študij z odličnimi ocenami. Poklic kot vsak drug, a vendar tako drugačen. Sam si kot otrok ni nikoli predstavljal, da bo kdaj v 'službi države', a vendar je zdaj počel ravno to. A bilo je dobro delo, ki ga je na nek način napolnilo z adrenalinom in neustavljivo željo po dobro opravljenem delu. Vedno je strmel k višjim ciljem. "Jaz? Na meni pravzaprav ni nič posebnega." je povedal in naredil požirek martinija, ki ga je imel pred seboj. "Ampak moje delo mi je všeč, ker noben delovni dan ni enak drugemu. Vedno se nekaj dogaja, in moraš biti tako zelo pozoren tudi na malenkosti..." To ne uspe vsakomur, a Noahu je med leti uspelo razviti nekakšen čut za podrobnosti. "Večino dneva preživim na delu. Imam pa tudi kakšne proste dneve... Ali tedne." Namuznil se je sam pri sebi. Ko je bilo delo, je bilo to trdo delo, ko pa ga ni bilo, je bil to popoln užitek. A Noah ni preveč maral prostih tednov. Hitro mu je postalo dolgčas. "V prostem času pa... Fotografiram. Hodim na sprehode. Uživam. Berem..." Še bi lahko našteval, a se je ustavil. Ni je želel preveč zamoriti s podrobnostmi. "Živim pa v Newsport Beachu." Ni vedel, če je to že omenil, a niti ni bilo važno. "Imam hišo bolj ob robu. In to mi povsem ugaja." Nikoli ni maral življenja v središču mest. Bilo je preveč zapleteno, in vsi tisti sosedi... Ne, Noah je raje užival v oddaljenosti od drugih. "Torej, precej nezanimiv sem, kajne?" Namuznil se je in se zazrl v njene oči.