Trgovina Kelleys

Michelle je stopila v trgovino. Na njnih ustih je takoj spet zaigral tisti znan, zanjo značilen porogljiv nasmešek. Če tukaj kupi kopalke in se z njimi pojav na bazenu bodo moškim oči padle iz jamic. Takoj je stopila do kotička z kopalkami. Izbrala si je tigraste v velikanskim izrezom, črno - rožnate zapeljive bikinke in preproste bele kopalke, ki se čudovito podajo njeni porjaveli koži. Ko je do nje stopila prodajalka, jo je odpravila zgolj z "Ne potrebujem vaše pomoči, na modo se spoznam bolj, kot se boste vi kdajkoli v življenju." Prodajalka je osupla zardela, saj ni bila vajenma odrezavih strank. Toda Michelle jo j zgolj premerila z tistim svojim "Kaj hočeš, smrklja?!" pogledom, ki jo je nemudoma odnesel stran. Dekle je bilo staro toliko kot ona, vendar dosti manj privlačno. Bila je okrogla, v kratkimi črnimi lasmi. Michelle je bila povsem zgrožena. Le kako se lahko človek tako zanemari, kot ona! si je ogorčeno mislila. Med žaljenjem neurejene prodajalke je povsem pozabila na minico, ki jo je nameravala vzeti. Zdaj ji jo je izpred nosa izmaknila nekaj 20-letnica. Spet jo je mikalo, da bi ji kaj povedala. Ona je prva imela minico! Michelle je jezno odkorakala do majic, in si izbrala dve ozki črni majčki. Ravno prav za fitnes, si je mislila. Plačala je in odšla.

Ne samo, da ji je primanjkovalo časa zase in za potrebe, ki bi jih v primeru ne tolikšne zaposlenosti zagotovo zadovoljila, tudi volje za kakršnokoli početje enostavno ni premogla. Delo v vrtcu je še nikoli ni tako izmozgalo kot tokrat. Seveda, država vedno več zahteva od delavcev, med drugimi tudi to, da delajo več ur, kolikor je bilo predvideno na začetku, to pomeni manj časa za otroke, ki pa so zato prepuščeni vzgojiteljicam, nekateri pa celo sami sebi. Čeprav Ash ni bila nikoli naveličana takšnega dela, kot ga opravlja že kar nekaj let, ji je počasi že šlo na živce to, da venomer samo poseda in postopa po svojem stanovanju, ki se, za razliko od okolja, prav nič ne spreminja. Zadnji čas, da malo pomisli nase, na svoje zdravje in dobro voljo, se končno preda toku in poskusi uživati še tiste trenutke, ki so ji ostali. Sploh pa, bila je skorajda samska, kaj bi si še lahko želela, le včasih se ji je v misel še prikradel Nathan, ki bo čez nekaj časa spet trkal na njena vrata, se ji opravičeval zaradi dolge odsotnosti in kot vzrok gotovo navedel službene obveznosti, čeprav je že od nekdaj znan kot navaden lenuh. Tudi na Liama je mislila, le da je njega videla bolj v pozitivni luči kot brata Nathana, ki ji že nekaj let trga živce, jo spravlja v slabo voljo in ji krati še tiste lepe trenutke, ki so ji preostali v življenju. Ampak dovolj o tem, danes bo preživela popoln dan, pa četudi se bo samo sprehajala od ene do druge trgovine ter s to plačo, ki jo premore, kupila še kakšen kos oblačila, ki ga v omari nima. Vedno je dala veliko na svoj izgled in se uredila po najboljših močeh, čeprav ni premogla oblačil različnih najdražjih znamk, tako kot druge ženske. Ne, bila se je sposobna urediti skromno, ampak vseeno zelo lepo in privlačno, kar pa glede na njen izgled ni bilo preveč težko. Bila je čedna blondinka, za njo se je sicer obrnilo marsikatero oko, ampak ona je še vedno vztrajala ob moškem, ki ji je že pred nekaj časa ukradel srce, ali pa sta bila to dva? Še sama ne ve več. Vse to se ji je podilo po glavi, ko je precej živahno preskakovala po dve stopnici hkrati in se zato kaj kmalu znašla na hladnem septembrskem zraku, lahen vetrič ji je razmršil dolge in goste lase, Ash pa si jih je samo zataknila za uho in se odpravila vzdolž ulice. Vsakih nekaj metrov se je ustavila, namreč trgovinice so bile nanizane ena za drugo in mogla se je zadržati, da ni z navdušenjem vstopila v prav vsako. Ampak že od daleč jo je privlačila točno določena izložba, sicer ni bila nič posebnega, po drugi strani pa je bila precej drugačna od vseh ostalih in odločila se je, da bo vstopila. Čeprav še zdaleč to ni bil njen stil, kratka krilca in precej odprte majčke je namreč oblekla le ob posebnih priložnostih, je navdušeno odrinila vrata in bila kar malo presenečena. Trgovinica je bila očitno precej priljubljena in to je bilo tudi opaziti. Pri blagajni se je kar trlo ljudi, a to je pomenilo, da bo lahko v miru, brez nadlegovanja trgovk, pogledala in pomerila kakšno oblačilce. Skorajda zagnala se je proti črnem krilu in že stegnila roko, ko je to očitno nameravalo storiti še eno drugo dekle. Pogledala jo je in se ji prijazno nasmehnila, potem pa pustila, da je ona vzela krilo, pa saj sploh ni bilo zadnje. "Lepo je ... krilo." je bilo vse kar je izdavila in ji v podrav ponudila roko. "Ashlee." se je z nekoliko tišjim glasom predstavila in jo vprašujoče pogledala. Nikoli je še ni srečala, ampak očitno je morala biti nekje od tu, vsaj tako je predvidevala. Ampak čas je še, da jo spozno. No, če bo dekletu do tega.

(Meygan)

Bil je še en sončen dan tukaj v Orange Countryu, Meygan pa je kot ponavadi sedela na svojem kavču in brez posebnega zanimanje buljila v televizijo. Njene oči sploh niso opazile slike na ekranu, ker je bila z mislimi daleč, daleč proč pri vseh težavah in problemih, ki so jo obdajali. `Je možno, da se je moje življenje tako spremenilo?` so bile besede, ki so se ji že en lep čas motale po glavi in jo prav vsak dan znova zamorile. Na žalost pa je bil odgovor na vse skupaj precej preprost, ker je Meygan prav dobro vedela, da se je res neizmerno spremenila in, da še sama sebe sploh več ne prepozna, če dobro pomisli. Kje je bilo tisto simpatično, živahno, igrivo in zabavno svetlolase dekle, ki so ga vsi imeli tako radi? Ki jo je imel še posebej rad Austin... ob spominu na njegovo ime jo je znova zabolelo srce in v njene oči so se prikradle solze. Že en čas ga ni videla in pojma ni imela kako je, če je že slučajno našel kakšno drugo ime in to jo je precej zanimalo. Prav vsak dan se je preklela, ker ga je mogla prevarati in prav vsak dan ji je bilo neverjetno žal, da je to napravila. Sploh se več ni mogla spomniti zakaj in ravno to ji je delalo takšne muke. Zakaj je to storila, ko pa ga je ljubila? Ko pa ga pravzaprav še vedno ljubi... Sploh se ni zavedala, da je klečala na tleh in jokala. Jokala v spomin na Austina, stare prijatelje in staro življenje. Sedaj je bila samo še senca nekdanje Meygan in bilo je kot, da bi šla mimo življenja z zaprtimi očmi. Obrisala si je solze in se počasi odvlekla do kopalnice kjer se je tiho postavila pred zrcalo. V odsevu je videla dekle svetlih las in modrih zabuhlih oči, ki je izgledalo prav strašljivo v tej razvlečeni stari treniriki, z razmršenimi lasmi in žalostnim pogledom. Svoj videz je imela precej rada, ker je bil res nekaj na kar je bila ponosna in se je lahko z njim ponašala. Zadnje čase pa ji je bilo vseeno kako izgleda in kaj navleče nase, ker tako ali tako nikogar ne briga kaj se doaja z njo in še najmanj pa Austina, ki jo je najbrž že zdavnaj pozabil. Takrat pa se je v njej nekaj premaknilo in znova je jezno pogledala svoj odsev. `Nekaj bo treba napraviti!` je pomislila in se zamislila. Tako dolgo je govorila kako hoče vse skupaj spremeniti pa ni napravila nič. Sedaj ima možnost, da se nekam odpravi in napravi nekaj iz svojega bednega življenja. "Res je! Šla bom na izlet!" je odločno rekla. "Pa bom zmogla..." je tiho rekla sama sebi in bila znova na robu joka. "Ne, ne in ne! Tose mora nehatii n nehalo se bo zdaj. Grem in pika!" je odločno rekla in se odpravila v spalnico. Hitro se je preoblekla, se malce naličila in si uredila pričesko in že je bila bolj podobna sama sebi. Nato je pograbila tanko jakno in se odpravila. Prišla je pred neko trgovino v kateri je prej tako rada nakupovala in se počasi res odpravila v notranjost. V oči jo je takoj zbodlo čudovito črno krilo in, ker je seveda še vedno imela okus za modo se je pognala proti njemu in ga zagrabila skoraj istočasno kot neko drugo dekle. Nasmehnila se je, ko ji je neznanka pustila, da ga vzame in jo kar je v zadnjem času najbolj prijazno znala pogledala. Odločila se je, da bo danes tista stara in nasmejana Meygan in zato ji je prijazno odgovorila: "Da res je lepo. Hvala, da si mi ga prepustila. Jaz sem Meygan!" je rekla in se ji nasmehnila. "Si doma kje tu blizu. Nikoli te še nisem opazila!" je rekla in sama pri sebi pomislila: `Ker sploh nikoli nisem šla ven!` nato pa se raje znova posvetila Ashlee, da ne bi znova postala zamorjena.

Preden je odšla iz svojega majhnega, a vseeno lepo urejenega stanovanja, si res ni mislila, da bo že takoj srečala koga novega, pa čeprav tega nikakor ni vnaprej načrtovala. Vedno je bila precej spontana, med drugimi tudi pri spoznavanju novih ljudi in tudi tokrat je bilo podobno. Z veseljem je dekletu prepustila krilo, konec koncev sama verjetno niti ni imela toliko denarja, da bi si ga v tem trenutku lahko privoščila. Njena plača ni bila ravno najnižja, ampak tudi velika ne, in to se je vsekakor opazilo že na daleč. Ash je bila namreč vedno precej preprosto urejena, pa tudi obnašala se ni nikoli vzvišeno, tako kot nekateri precej razkošna dekleta, ki so že na daleč rada dala vedeti, da so nekaj več. To dekle, pa ji je vsaj na prvi pogled bilo nekoliko podobno, če ne v drugem, pa vsaj v trenutnem počutju, namreč ne ena ne druga očitno nista bili ravno dobre volje. Sicer ni bila čisto prepričana, če ima prav, ampak vsaj približno je precenila, da, četudi je njen nasmešek dejansko pristen, ni bil tisti pravi, ki bi se človeku prikradel na obraz v trenutkih veselja in sreče. Ash se je v trenutku, ko je začela razmišljati o tem, ustavila in se kar malo oštela, namreč ni bila tukaj, da bi ocenjevala njeno ali počutje kogarkoli drugega, mogoče pa se bosta v tem času še malo bolje spoznali in skupaj preživeli lep dan. "Super. Lepo te je spoznati Meygan." je z veselim glasom spregovorila in to njeno veselje je dejansko bilo pristno. Po zelo dolgem času se je lahko zopet nekomu nasmehnila, mu krepko stisnila roko v pozdrav in tako navezala kakšen nov stik. V zadnjem času so bili njeni izhodi iz stanovanja omejeni samo na pot do njenega delovnega mesta, vrtca, kamor je sicer vedno šla z veseljem in se tako tudi vračala domov. Delo z otroki jo je namreč že od nekdaj veselilo, pa čeprav to ni najbolj cenjen pa tudi perspektiven poklic. Nikakor ne more pričakovati, da se bo zaradi takšnega dela kopala v denarju, ampak je pa res, da na delovnem mestu ni nikoli obremenjena, ampak vedno precej sproščena, spontana, predvsem pa se trudi biti vedno prijazna in dostopna za vse. "Ja, v bistvu res. Par ulic stran, ampak redkokdaj sploh zapustim stanovanje. No, lažem. V bistvu ga, ampak večinoma je to pač zaradi službe in podobno. Redkokdaj si sploh privoščim zabavo, nakupovanje, kofetkanje ..." je spregovorila, potem pa se hitro ustavila in pustila, da tudi njena sogovorka pride do besede. "Kaj pa ti? Si iz Laguna Beacha?" jo je še vprašala, ampak glede na to, da je še nikdar ni videla, je predvidevala da ne. Ampak njeno mnenje bi seveda lahko bilo napačno. Niso bili vsi navdušeni nad izhodi iz stanovanje, nekatero so bili bolj samotarji, prepuščeni sami sebi, mogoče celo malo osamljeni, ali pa enostavno predani sebi in svojemu partnerju in popolnoma zadovoljni v hiši med štirimi stenami. Ampak to zveni mogoče pretirano obtožujoče. Če je že od tu, se verjetno nista nikoli videli iz drugih razlogov, namreč soseska je bila ogromna in Ash že nekaterih sosedov, ki živijo v istem stanovanjskem bloku kot ona, dejansko ne pozna in to se ji včasih zdi precej žalostno.