Pečine

Ava je malo zadihana, a zadovoljna prispela na vrh pečin. Cel dan je ždela doma in se učila besedilo za nek film, ko pa se je sonce začelo spuščati k morski gladini, je želja po svežem zraku premagala potrebo po učenju. Nase je na hitro navlekla kratko jeans krilo in rdeč pulover ter se namenila proti pečinam. Tja se je velikokrat zatekla, kadar je želela v miru premišljevati, tokrat pa si je le zaželela svežega zraka in lepega razgleda. Po približno polurni hoji pa se je pred njo razprostrl veličasten pogled na razburkano morje, ki se je zaradi gorečega sonca oranžno svetlikalo. Na pečinah je bila poplnoma sama, saj so se ljudje ob takem vremenu očitno raje zadrževali doma. Nebo je bilo sivo in nič kaj prijetno, zato je bilo na pečinah vzdušje kar nekoliko mračno, kar pa Ave nikakor ni motilo. Pihal je kar močen veter in Avi prijetno mršil goste lase. Stopila je do roba pečin in sedla. Valovi so glasno treskali ob skale in tako povzročali precejšen hrup. Opazovala je sončni zahod in se nevede zatopila v premišljevanje.

[Noah? ]

Noah je po dokaj napornem dnevu v službi potreboval nekaj sprostitve in časa samo zase. Po krajšem premisleku se je podal do pečin, ki so bile njegov najljubši kraj, še posebej ob večerih. Še vedno je bil oblečen v črne sprane kavbojke, zgoraj pa je oblekel nekoliko debelejšo modro jopo, ki je poudarila njegove oči. S počasnimi in lenobnimi koraki se je podal na vrh pečin. Na kotiček, ki mu je bil vedno všeč. Imel je rad izzive in nevarnosti, zato se je vedno postavil na sam rob in se zazrl v morje pod njem, ki je vedno butalo v skale. Zavzdihnil je in se rahlo nasmehnil. Ni natančno vedel, zakaj mu ta kotiček toliko pomeni, a mu je. Zato se je počutil, kot da bi kdo oskrunil njegov sveti kotiček, ko je opazil postavo na pečinah. Sedela je na robu pečin in veter ji je mršil dolge, črne lase. Še sam je stopil na odprto in dokaj močan veter se je takoj zagnal vanj, kot da bi ga hotel odgnati in mu še dodatno skuštral lase. Tu zgoraj je bilo precej bolj hladno kot v dolini, a Noaha to ni pretirano motilo. Bil je odporen človek.
Za trenutek je obstal in opazoval neznanko na robu pečin. Zdela se mu je nenavadno znana, a ni se mogel spomniti, od kod. Odgnal je te misli. Previdno se ji je približal in se postavil za njo. Ker se je premikal s skoraj neslišnimi koraki, ga ženska ni slišala. Zato je upal, da se ne bo preveč prestrašila ko bo spregovoril. A še preden bi to lahko naredil, je njegov pogled sledil neznankinemu in opazil je zahajajoče sonce, za katerega se je zdelo, kot da tone v morju, ki je bilo oranžno obarvano. Bilo je lepo in za trenutek si je zaželel, da bi s sabo imel svoj fotoaparat, a ta trenutek je hitro minil. Spet se je ozrl proti neznanki. "Lepo, kajne?" je vprašal in se očarljivo nasmehnil.

Ava je še vedno zrla v obarvane valove in podzavestno poslušala njihovo butanje. Bila je čisto sama v svojem svetu, zato sploh ni več zaznavala prelepe narave, ki jo je obdajala. Zato jo je glas prišleka, ki ga ni opazila, zelo prestrašil. Sunkovito se je zdrznila in skoraj bi kriknila. V naslednjem trenutku je že bila razočarana, ker se bo zdaj mogla namesto svojim mislim posvetiti nekemu neznancu, nato pa se je ozrla k moškemu, ki jo je ogovoril in te misli so se v trenutku razblinile. Zrla je namreč v Noaha. Čeprav ga je poznala le na videz in po imenu, je bil prav on eden od redkih moških prebivacev Orange Coutyja, ki se ji ni zdel povsem nemogoč. Pravzaprav ji je njegova pojava še kako ugajala. Vrnila mu je nasmeh in odgovorila; "Zelo lepo." Obrnila proti njemu, tako, da ji je veter pihal v hrbet in ji lase metal na obraz, zato si jih je kar naprej morala zatikati za ušesa. "Po mojem je to najlepši kraj v Orange Countyju, kar se tiče narave," je rekla in se za trenutek spet obrnila k morju. Na pečinah je bilo res moč opazovati čudeže svetlobe. Prav zdaj je sonce, oziroma oranžna žareča krogla, že skoraj povsem potonila v morje. Videlo se je je le še majhen del, ki je počai a vztrajno izginjal. Bilo je tako lepo. Takrat si je globoko v sebi za trenutek zaželela, da bi lahko za vedno sedela tam in ne bi več potrebovala heroina. Odrinila je te misli in se spet obrnila k Noahu. "Večkrat zahjaš sem?" ga je vprašala. Ni vedela zakaj, a imela je tak občutek. Zdaj se je spomnila, kako pogosto je bila pravzaprav ona tu. Vsakič, kadar je želela biti sama, je najprej pomislila na pečine.

Noah je opazoval čustva na njenem obrazu, ki so močno nihala. Najprej je bil strah, potem nejevolja in na koncu nekaj podobno... Veselju? S tem se ni obremenjeval. Usedel se je poleg nje in pustil, da so mu noge prosto zabingljale v prazno. Zazrl se je v žensko poleg sebe. "Najbrž imaš prav. Ampak pravzaprav je takšnih krajev veliko... A ta nekako izstopa." je povedal in se zazrl proti oranžni žareči krogli, ki je izginjala za obzorjem. "Da, kadar potrebujem čas za premislek, se ponavadi napotim sem." ji je odgovoril na vprašanje in se radovedno ozrl proti njej. "Pa ti? Redna gostja?" Zdelo se mu je skoraj čudno. Tolikokrat je že bil tu, pa ni srečal nikogar. In danes je naletel nanjo. Ampak ni se mu zdelo popolnoma nemogoče. On je bil tukaj ponavadi v večernih urah, ali takrat, ko se je dan prevešal v večer.
Nenadoma se je spomnil, da se sploh ni predstavil. "Sicer pa, jaz sem Noah." Nasmehnil se je in ob tem razkazal vrsto belih zob. Segel ji je v roko in jo s čvrstim prijemom nežno stresel. Pogled mu je zašel proti morju. Sonce je izginilo, le na morju je ostala bleda sled oranžne barve, ki se je prevešala v rdečo. Tudi nebo se je obarvalo nežno rdeče. In Noah se je kot že tolikokrat prej spomnil, zakaj je ta kraj tako poseben. Predvsem zaradi lege, še bolj pa zaradi okolice. Bila je porasla s travo, ki je bila neke posebne zelene barve. In če je prištel še obarvano nebo... Nasmehnil se je sam pri sebi.

Opazovala ge je, ko je sedel poleg nje in se sama pri sebi nasmehnila. S svomimi modrimi očmi mu je vrnila pogled in odgovorila: "Ja, se strinjam. Nevem zakaj, a te pečine so mi zelo prirasle k srcu." Skomignila je. Še sama ni vedela zakaj. Zdelo se ji je, da tu vedno vlada neka posebna energija. "Ja, jaz tudi prihajam sem, če moram o čem razmisliti. Občutek imam, da je tukaj čisto pravi kraj za to." je rekla, po nekaj trenutkih razmisleka pa dodala: "Najbrž zaradi posebnega ozračja." Na obrazu se ji je zarisal komaj opazen nasmešek. Prijetno jo je presenetilo, da te pečine še nekomu poleg nje pomenijo nekaj več, kot le kup skal. Pramen las, ki je je silil na oči, si je zataknila za uho in se spet zazrla v modre globine.
Ko se je predstavil, se je obrnila k njemu in se nasmehnila nazaj. Z ničemer ni pokazala, da njegovo ime že pozna. "Me veseli, Noah. Jaz pa sem Ava." je odvrnila. Kot je bilo v navadi, mu je ponudila roko, ko je segel vanjo, pa jo je narahlo stresla. Zdaj je nebo postajalo lepe, temno rdeče in Ava si je zaželela, da bi noč prespala kar tukaj, na mehki zeleni travi. Da bi sama gledala v zvezde, dokler je ne bi premamil spanec. Odločila se je, da bo to nekoč naredila. Zdaj pa se je spet obrnila k Noahu. "Živiš torej v Orange Coutyju, kajne? Smem vprašati, kje?" Ona je morala, preden je sploh prišla do vznožja pečin, z avtom prevoziti še kar dolgo pot. A bilo je vredno. Spet je zapihal sunek vetra, ki je Avo prijetno zmrazil.

Noah je poslušal Avo, obenem pa s svojimi dokaj temnimi očmi zrl v morje. Ni vedel kaj, a bilo je nekaj, kar ga je pritegnilo. Na tem kraju, kar viselo je nad njim in ga vedno znova privabilo sem. Njegov najljubši kraj za razmislek, bi lahko rekli. Ob vseh težavah, s katerimi se je soočal, je vedno z veseljem prišel sem, se usedel in dobro premislil vse skupaj. Kot je kazalo do sedaj, je to počela tudi Ava. Sam pri sebi se je vprašal, kakšne probleme ima ona, a ker ni našel odgovora, je te misli pregnal. On je imel zadnje čase mnogo problemov, ki pa so se končno začeli razreševati.
"Me veseli, Ava. Zanimivo ime." je rekel in se ji nasmehnil. Ime je bilo nekaj posebnega, in kolikor je sklepal, je to bila tudi ona. Ni poznal veliko žensk, ki bi se hodile sproščati na takšne kraje. Le nekaj izjem, ostale pa so se raje napotile v savno ali na manikuro. Zadržal se je, da ni sam pri sebi zavil z očmi.
"S kod sem?" je ponovil in se nasmehnil. "Newport Beach. Ti?" je vprašal in pomislil na mesto, kjer je živel. Mesto športa in zabave. Pravzaprav je že od nekdaj sanjaril, da bi živel tam. A nikoli si ni mislil, da mu bo dejansko uspelo. Majhen popravek. Vedno je vedel, da mu bo. Namuznil se je. Nenadoma je zapihal sunek vetra in mu razkuštral njegove nekoliko daljše lase, ki so mu padli čez oči. Pustil jih je, saj je tega že tako ali tako bil navajen. V pričakovanju odgovora se je obrnil proti Avi.

Ozračje se je počasi a vztrajno temnilo, Ava pa je bila tako zatopljena v svoje in pogovor z Noahom, da je to spreminjanje svetlobe zaznala le podzavestno. Še naprej je zrla v valove, ki pa so zdaj izgubljali oranžne odtenke. Tu je bilo kljub dokaj močnemu vetru tako mirno in spokojno. Tukaj je lahko tisti umirjen del Ave, ki je bil na raznih zabavah potisnjen v ozadje, resnično zadihal in prišel na plano. Ko je Noah rekel, da je njeno ime zanimivo, se je nasmehnila. Odločila se je, da bo to vzela kot kompliment in rekla: "Hvala. Tvoje ime je tudi zanimivo." Rahlo se je zasmejala. "In nenavadno. Oziroma ne poznam nobenega drugega Noaha." Pogled je za spremembo usmerila proti svojim škornjem. Prešinilo jo je, da si mora kupiti nove. Ti so bili namreč že na več mestih oguljeni.
"Newport beach. Lepo, všeč mi je tam. Nekaj časa sem tam želela živeti," je rekla. V tem kraju je nameravala živeti, ko se je preselila v Orange County, a se je zaradi ugodnejše cene morala zadovoljiti s San Clemente. Če pa bi jo kdo vprašal zdaj, se ne bi za nič na svetu preselila v kak drug kraj v Orange Countyju, vseeno pa velikokrat rada obišče Newport beach. San Clemente pa ji je zelo prirasel k srcu in povzročil, da se je naučila surfati. Pa tudi že marsikatera divja noč s kakšnim tujim surferjem je bila za njo. Avi so tej spomini na obraz priklicali nasmeh in zaiskrile so se ji oči, rekla pa je le: "Moj dom pa je in bo tudi ostal San Clemente." Zazdelo se ji je, da sliši korake in že se je nejevoljno prestrašila, da bo kdo zmotil njeno samoto. Oziroma njuno. Noah je za razliko od drugih obiskovalcev pečin ni motil pri razmišljanju. A na srečo je slišala le listje, ki je zašumelo pod vplivom vetra, ki je obema prijetno mršil lase.

Noah se je namuznil. "Hvala." Pravzaprav mu še nikoli ni nihče rekel, da je njegovo ime zanimmivo. Sam ga je jemal kot nujno zlo. Preveč se je že navadil nanj, da bi ga zamenjal. A navsezadnje je dvomil, da bi si ga ljudje lahko predstavljali kot kaj drugega kot Noah. On je pač bil Noah in pika.
"San Clemence? Prav tako zanimivo mesto, da. A ne bi mogel živeti tam, preveč sem navajen na Newport Beach." To je bilo povsem res. Newport Beacha ne bi zamenjal za nič na svetu. Imel je svojo ne tako majhno hišo, ki se je nahajala malo izven mesta, a še vedno dovolj blizu. Pač popoln kraj. Zanj. Bil pa je tudi večkratni obiskovalec San Clemencea. Rad je surfal, in kraj je bil popoln za to. Ni se manjkalo tudi lepih deklet, a Noah je le redkokdaj preživel noč s katero od njih. Preprosto... Ni vedel, kaj se je dogajalo z njim. Ne več. Vse se je spreminjalo... Za trenutek je obstal, potem pa se rahlo nasmehnil. Ponavadi ni tako sproščeno klepetal z neznanci, kot je to počel zdaj z Avo. A na njej je bilo nekaj posebnega, kar ga je pač pripravilo k temu. Sam pri sebi se je moral nasmehniti. "Torej... Ava, moram reči da si kar zanimiva." Namuznil se je sam pri sebi. "Surfaš?" je nenadoma vprašal in se z zanimanjem zazrl vanjo.

"Ja, verjemem. Tudi jaz sem se nekako navezala na svoj dom." Čeprav njen dom ni bil nevemkako razkošen, je rada živela tam. Sploh si več mogla predstavljati svojega prejšnjega življenja. Ob Noahovih naslednjih besedah, se je malce zmedeno namuznila. Od vseh komplimentov, ki jih je v življenju prejela, ji še nihče ni povedal, da je zanimiva, zato sprva ni vedela kja bi odgovorila. Ta neodločenost pa je izginila skoraj v trenutku. Z rahlim nasmehnom je odgovorila: "Zanimiva se ti zdim? Hvala. Moram priznati, da mi tega ni rekel še nihče." Njene oči so za trenutek dobile nagajiv pridih, ki pa je kmalu izginil. "Saj ti so tudi zanimiv, veš." je rekla in se nasmehnila. Tale Noah ji je bil, zdaj ko je končno spregovorila z njim, še bolj všeč, kakor prej. Nekako nenavaden, v pozitivnem smislu, seveda. Ob njegovem naslendnjem vprašanju ga je malce presenečeno pogledala, nato pa se ji je na obraz prikradel nasmešek in s sijočimi očmi je odgovorila: "Ja, odkar sem tukaj ne morem brez surfanja vsaj enkrat na teden. In San Clemente je popolno surfersko mesto." To je bilo povsem res. Na velikoh valovih se je počutila nravnost odlično. Tedaj se je domislila, da verjetno tudi on surfa, zato z vprašanjem ni odlašala: "Kaj pa ti?" Upala je, da bo odgovor pritrdilen. Kakršnikoli športniki so jo od nekdaj privlačili.