Pravzaprav za svoje življenje ni več mogla trditi, da je dolgočasno, čeprav resnično razgibano ni bilo nikoli. Imela je fanta, no, odprto zvezo z Nathanom, ki jo je sicer nemalokrat spravila v slabo voljo, poleg tega pa je po njegovi zaslugi spoznala Liama, ki ji dela družbo ob bratovi odsotnosti. Sicer bi lahko bilo njeno življenje boljše, srečnejše, bolj živahno in zabavno, po drugi strani pa še dosti, dosti slabše, tako, da večkrat celo reče, da ima vse kar bi si kdarkoli želela. Službo, v kateri neizmerno uživa, četudi plača ni ravno bajno velika, moški so v njenem življenju že dolgo prisotni, pa tudi prijateljice ji vedno in povsod stojijo ob strani in ravno danes se bo po nekaj dnevih predaha zopet srečala z dolgoletno prijateljico, če ne celo najboljšo. Samantha ji resnično veliko pomeni, zaupata si še tiste majhne podrobnosti in čeprav včasih vse skupaj izpade precej zlajnano se poslušata in svetujeta druga drugi po najboljših močeh. Navdušena, ker bo prijateljico zopet videla je nekoliko zmedeno tekala po stanovanju in iskala izgubljeni čevelj, ga nekaj sekund kasneje našla pod posteljo, si seveda prisegla, da bo čim bo mogoče generalno pospravila svojo luknjo, ter nato navdušeno preskakovala po dve stopnici hkrati ter se z avtobusom odpeljala do domenjenega mesta. No, ne ravno do tja, nekaj sto metrov je še pešačila do promenade, ki je v toplejših mesecih precej polna, ko pa se začenja jesen in z njo tudi hlad, se vsi stalni obiskovalci raje umaknejo v kavarnice in ostale toplejše kotičke. Le tisti najbolj vztrajni še vedno pohajkujejo tu, nekateri sami, drugi v dvojicah, še vedno pa so tu, sicer ne več tako pogosto, glasbene zasedbe, ki popestrijo vzdušje in dajo občutek domačnosti. Vsa poskočna je s kratkimi koraki hitela vzdolž promenade in s pogledom iskala Samantho, ni je našla, ampak bila je prepričana, da bo še prišla. Naslonila se je na hladen zid, sonce je počasi zahajalo in vse bi dala, da bi lahko ustavila čas. Pogled na sonce, ki počasi izginja za obzorje, je bil prečudovit, še vedno pa je oddajalo nekoliko šibkejšo oranžno svetlobo, ki je osvetljevala okolico. Vetrič je vsakih nekaj trenutkov še zapihljal in s sabo prinesel nekaj odpadlega listja z dreves, ki so rastla nedaleč stran, obenem pa marsikomu preprečil, da bi slišal korake, ki se mu približujejo. In podobno je bilo tudi z Ash, namreč ni slišala, da se ji približuje prijateljica, namreč veter je zvok njenih korakov odnesel v nasprotno stran.
(Samantha)
Kazalo
// 
::
