Pot ob obali

Noah se je z ležernimi koraki zamišljeno sprehajal po poti, ki se je vila ob obali. Bilo je še precej zgodaj, vsaj zanj. A na poti je bilo že mnogo ljudi, ki so pešačili, nekateri pa so se vozili s svojimi jeklenimi konjički. A on ni opazil skoraj nikogar. Premišljeval je o svojem življenju. Bil je navajen dobiti vse, kar si je zaželel, to je bilo res. A znal se je tudi potruditi in pridobiti neko stvar. Sam je rad mislil, da ni tisti tipični razvajeni bogataš, kot so ga radi opisovali drugi. A včasih je v sebi začutil tiso, kar je bilo zagotovo bistveno pri bogatašh. Tega občutka ni maral. Na obrazu se mu je izrisal ciničen nasmešek. Pravzaprav ni nikoli želel postati takšen... V okolici se je vzignil veter, kot bi se mu še narava posmehovala, ker vendarle je postal takšen. Namrščil se je in za trenutek obstal. Ozrl se je na morje, ki je nežno in umirjeno valovilo. Včasih si je zaželel, da bi bilo tudi njegovo življenje takšno, a bolj je bilo podobno razburkanem oceanu. Vzdih je pretrgal njegovo telo, ko se je obrnil in se odpravil dalje. Nenadoma so njegove oči opazile osebo, ki jo je že več dni iskal in se želel pogovoriti z njo. Svetli lasje so ji plapolali v vetru in Noah je pospešil korak. "Natasha!" je zavpil in se ji približal. "Iskal sem te." je povedal s trdim glasom, ki ni izražal nobenih čustev, pač pa preprosta dejstva. Zadnje čase se je celo spraševal, če sploh čuti do nje tisto kar nekoč. S pogledom jo je premeril in se zalotil, da jo primerja z nekom... Zavzdihnil je. To bo moral razrešiti... A zagotovo ji bo vse, kar mu je storila, povrnil z dvojno porcijo. On ni bil človek, s katerim bi se bilo primerno igrati.

[ Natasha ]

S tihimi koraki je Natasha zamišljeno korakala po dolgi obalni poti. V zraku je bilo možno ujeti vonj po slanem morju in lasje so ji plapolali v vetru. Vse bi bilo tako zelo popolno, če ne bi imela vseh tistih svojih skrbi. Noah, Christan, Adelle! Samota imena so se ji še motala po glavi in prvič v življenju ji je bilo resnično žal. Žal, da se je tako zelo zapletla v vse skupaj in žal, da zaenkrat ne vidi izhoda. Potem je bilo tukaj tudi vprašanje čigava Adelle sploh je in tudi to je bila stvar o kateri ni hotela razmišljati! Želela si je, da ne bi doma pozabila jakne, ker je bil v vetru kar mrzlo in z rokami se je objela prek telesa, da bi ga vsaj malo ogrela.
Nato se je odpravila do morja in samo malce ležala in razmišljala o vsem skupaj. Odločila se je, da se bo raje odšla še malce sprehajati po poti in kar neankrat je zagledala Noaha. "Odlično! Zdaj pa se mi od vsega skupaj še meša!" je na glas rekla in zavila z očmi. Nato pa je slišala kako jo kliče in takoj se je zavedala, da je Noah res tukaj in stekla je proti njemu. Zadnje dni se mu je bolj ali manj izogibala, ker si ni hotela premisliti ob pogledu v njegove oči, ki so jo osvojile že s prvim pogledom. "Živjo Noah..." je tiho rekla in se mu medlo nasmehnila. Ni mogla verjeti, da je bil to moški s katerim se je lahko še pred nekaj dnevi tako strastno poljubljala in ob pogledu nanj je postala le še bolj zmedena in po eni strani tudi bolj žalostna. "Kaj pa je?" je naposled vendarle vprašala in obraz obrnila proti morju.

Noah se je zamišljeno zazrl v Natasho. Bil je preveč vpleten v vse, in to je želel rešiti. "Natasha, morava se pogovoriti. Tako ne gre več naprej... Ne morem več." je povedal in se ji zazrl v oči. "Ampak moram vedeti..." je nadaljeval in se ustavil. Zadnje dni ni kaj veliko spal, saj so ga mučili njegovi problemi. Zato je imel rahlo upadle veke, a kljub temu ni izgubil svojega izgleda. Pravzaprav se je v zadnjem času za njemu obračalo še več žensk, ki jih je gladko prezrl. "Natasha. Imela si prav, ne moreva se več videvati..." In tudi če bi se lahko, se ne bi, je nadaljeval v mislih. "A vendar me zanima le ena stvar. In mislim, da mi to dolguješ. Resnico." je povedal. Adelle je bila še nekako premajhna, da bi lahko sodili o njej, a vendar se mu je včasih zdelo, da mu je preveč podobna. In ravno to ga je napeljalo na njegove misli, in ravno to ga je oviralo, da ni zmogel normalno ljubiti... Odločno je odgnal misli in se posvetil Natashi. "Čigava je Adelle?" je vprašal, in to popolnoma resno. Vedel je, da obstaja možnost, da niti Natasha ne ve, zato je še dodal. "Hočem test. Res, mislim, da mi to dolguješ. Lahko ga opraviva v tajnosti, če želiš. Ampak če je moja, bom poskrbel zanjo. Kot oče, kar tudi morda sem." je povedal. Imel je veliko denarja in to ni bil noben problem, a vendar ga je glodal dvom. Zato je želel test, in to dokončno. Počakal je na njen odziv.

"Saj vem, da ne morem več odlašati vendar ne bi prenesla, če bi bila Adelle tvoja... oprosti ampak preprosto bi vse skupaj moje življenje obrnilo na glavo in nočem, da se to zgodi zgolj zaradi neumne avanture. Res mislim, da je bilo to vse kar sva imela, ker se nisva nikoli resnično ljubila ali pa še blizu ni bilo..." je odločno rekla in ga resno pogledala. Seveda je bila prizadeta pa vendar mu tega ni hotela povedati, ker je vendarle ljubila samo Christana in svojo malo ljubo Adelle. Močno je upala, da bo lahko njena punčka imela lepo življenje s svojim edinim pravim očetom, ki je bil vsaj v očeh Natashe Christan. "Zaradi mene lahko naredimo test ampak Noah karkoli se že zgodi nočem, da bi se vmešaval v naše življenje. Denarja imava s Christanom dovolj in tudi, če mi ne bo nikoli odpustil nočem, da bi zanjo skrbel ti... če ne bo šlo drugače pa bom bila v vsem skupaj pač sama. Ne more vedeti, da je bila spočeta v eni izmed mojih norih avantur in res upam, da otrok ni tvoj Noah! Poleg tega pa sploh nisi dovolj zrel, da bi bil oče. Test bomo opravili samo, da bova dokončno vedela čigava je nato pa te več nočem videti in to mislim čisto resno!" je tiho rekla in pogledala proč. Moram biti močna, moram, si je v mislih ponavljala čeprav bi se najraje samo zjokala.

Noah je stisnil pesti. On da ni zrel da bi bil oče? Namrščil se je. "To gre že preko vseh meja. Če je moja, ni važno, kako in kje je bila spočeta. In če je moja, potem imam vsekakor pravico skrbeti zanjo." Z roko si je šel skozi lase in razmišljal, kaj mu je bilo tega treba. A zavedal se je, da je Natasha kriva prav toliko kot on. Navsezadnje je bila ona tista, ki je bila poročena.
"Glej, Natasha..." je rekel, z nekoliko nežnejšim glasom. "To, kar je bilo med nama, je bilo. Zdaj je to preteklost, in tega se oba prav dobro zavedava. A če je najina veza pustila posledice, potem ne moreva kar mimo tega." Zavzdihnil je. "In nikoli si ne bi odpustil, če bi bila Adelle res moja in je ne bi mogel niti spoznati... Tega mi ne moreš vzeti!" je dejal in se ji zazrl v oči. Mislil je popolnoma resno. Test bo naredila, to je že nekaj. In če se bo izkazalo, da je on oče, bo zagotovo na nek način poskrbel zanjo in preživel nekaj časa z njim. V to je bil prepričan. In če je Adelle njegova hčerka, mu Natasha tega ne more vzeti, in vsekakor bo z njo preživljal svoj čas. Ker mu ni bilo vseeno. In to je jasno pokazal tudi Natashi. Opazoval jo je skoraj z obžalovanjem. Misli so se mu vrtele okrog njunih skupnih noči. Ni mogel zanikati, da je bilo narobe, a vendar je to bilo. In je že mimo, ampak navsezadnje preteklosti ne moreš kar izbrisati. "Natasha... Prosim." je dodal, s kar močno skrhanim glasom, kar je bilo nenavadno celo zanj.

Natasha je bila presenečena nad njegovim odzivom saj je bila prepričana, da bo bil naravnost presrečen, če bo le imel čim manj obveznosti z njo pa se je pokazalo ravno nasprotno. "Ampak Noah, Adelle ne bo imela normalnega življenja, če bo imela ločena starša in hočeš nočeš si pač moraš priznati, da bo vse lažje, če je otrok Christanov. Saj ter še sploh nikoli ni videla in potem, ko bo poznala zgodbo sploh ne vem, če te bo hotela!" mu je rekla in zavzdihnila. Zakaj se je moglo njeno življenje tako zaplesti? Slišala je njegov glas, ki je bil prvič od kar ga pozna malce manj samozavesten in to jo je dokončno zlomilo. Po licu ji je spolzela debela solza in nato še ena dokler ni preprosto stala tam tik pred Noahom in jokala. Kaj je z mano? ji je odzvanjalo v ušesih in ni vedela kako ji je vse lahko tako zelo ušlo izpod kontrole. Najbrž bo Noah vesel, da me je dokončno zlomil... to bo zanj preprosto maščevanja in zmaga, je žalosto razmišljala in se poskušala zbrati. Brisala si je solze, ki jih je tako dolgo držala v sebi in si zaželela, da bi bil ob njej nekdo, ki bi mu lahko zaupala in, ki bi zaupal njej, da bi ga lahko objela in se preprosto pogovorila. Pogledala je Noaha in se vprašala, če bi to lahko bil on. Vedela je, da je to nemogoče, ker sta že zdavnaj izgubila zaupanje drug v drugega. Sovražim sebe in svoje življenje! je odločno pomislila nato pa mislila steči proč od Noaha preden bi jo lahko še bolj ponižal, vendar je vedela, da bi bilo to preveč strahopetno in tako je ostala in se trudil, da ga ne bi pogledala.

Noah je tiho opazoval Natasho. Zavedal se je, da ima prav. Nenadoma ji je po licu zdrsela veliko solza. Ali joka? Oh, Bog, naj ne joka! Takrat se je v njem nekaj premaknilo. Stopil je bližje in jo objel, a ne tako, kot jo je objemal včasih, pač pa popolnoma prijateljsko. Pomirljivo ji je nekaj zamrmral in ji obrisal solze iz lica. "Poglej, če nočeš, da Christian karkoli izve, boš morala biti močna..." je rekel in sam pri sebi pomislil, kako si je včasih želel, da bi mu preprosto povedal. A ta želja ga je minila, in Noah se je močno spremenil. "Pomagal ti bom. Samo izvedeti moram, če je moja ali ni. Kaj, ko bi šla kar zdaj narediti test? In če je moja hčerka... In če ti nočeš, da me ima za očeta, prav. Potrudil se bom po svojih najboljših močeh." Rahlo se je odmaknil, da ji je lahko zrl v oči. "Ampak vedi, da če boš kadarkoli karkoli potrebovala, me samo pokliči. In ti bom pomagal!" je sklenil. Njegova največja želja ta hip je bila, da bi bilo že vse mimo, a to ni šlo kar tako. Zato je počakal na odziv Natashe. Zavedal se je, da je vse to težko zanjo, in da je pravzaprav povsem običajno dekle. In želel je postati prijatelj z njo. Vprašujoče se je zazrl vanjo.

Natasha je bila presenečena, ko jo je objel, vendar mu na nek način še vedno ni zaupala in odrinila ga je proč od sebe. Med njima se je preprosto zgodilo preveč stvari, da bi zdaj kar naenkrat postala prijatelja in tudi sama se je tega dobro zavedala. Nato je njeno uho ujelo njegove besede in malce se je sprostila in začela razmišljati, da se je pa morda res spremenil. "Veš po eni strani mislim, da je bolje, če bi vse skupaj preprosto izvedel... morda me bo sovražil vendar je bolje to kot pa, da živiva v laži!" je resno rekla Natasha. Brez, da bi dobro vedela zakaj se je tudi sama močno spremenila in vedela je, da ima Christana preveč rada, da bi mu še naprej lagala. Kaj pa čutim do Noaha? je sama sebe vprašala. Nič, je bil kratek, vendar iskren odgovor. Morda prijateljstvo... je naposled pomislila in se medlo nasmehnila. "Prav pa ga greve narediti!" je odločno rekla. "Hvala! To mi veliko pomeni." je rekla in se mu prvič po dolgem času iskreno nasmehnila in ga pogledala v oči. "Greva?" ga je dosti boljše volje vprašala in ga primila pod roko pa čeprav le kot prijatelja.

Noah je prikimal in opazil, da se je tudi Natasha spremenila. Ni bila več tisto naivno dekle, ampak je vedela, kaj želi. Bil je srečen zanjo.
Za trenutek je obmiroval, ko ga je odrinila, potem pa naposled skomignil z rameni. Pravzaprav ni pričakoval česa drugega. Poslušal jo je. In prikimal.
Presenečeno se je nasmehnil, ko ga je prijela pod roko, a kaj drugega ni storil. Najprej sta korakala v tišini, naposled pa je tišino pretrgal Noah. "Hvala." je rekel in pojasnil. "Za to. Da ne bom večno živel v negotovosti in se spraševal, ali..." Utihnil je in se nasmehnil. "Torej, predvidevam, da prihaja trenutek resnice." je rekel in se namuznil. Res sta hodila počasi, in Noah se je medtem smehljal in štel korake. Ni vedel, zakaj to dela, a nekako je čutil potrebo po tem. In bil je odločen, da bo stal Natashi ob strani. Ne glede na rezultat testa.